Page 48 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 48
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
proizvedli s poslušalčevim prepoznanjem naše intence po tem ilokucij-
skem učinku. Poti se izključujeta.
Vendar ne gre le za nerodnost, gre tudi za težavo. Izjava Opozar-
jam vas, da vas bo bik napadel namreč ni konvencionalen način izraža-
nja opozorila oziroma ilokucijske moči opozorila. Rekli bi lahko tudi le:
Bik vas bo napadel.,
le da v tem primeru ni (vsaj na videz) že vnaprej jasno, ali gre za trditev
ali za opozorilo ali za kaj tretjega. Pa tudi če bi bilo! Naše opozorilo mora
kot opozorilo prepoznati šele naš sogovornik, ne glede na to, ali se naša
izjava že sama razglaša za opozorilo ali ne. Kako naj to dosežemo?
Searlova analiza, bolje, konstrukcija obljubljanja temelji na revizi-
ji Griceove teorije pomena.30 Grice loči med naravnim pomenom (po-
menn) in ne-naravnim pomenom (pomennn), tisto, kar pomena loči, pa je
prav odsotnost ali navzočnost intenc. Nekaj »naravno« pomeni nekaj
drugega, če v »konstrukcijo« pomena niso vmešane intence, na primer:
Oblaki na nebu pomenijo, da bo deževalo.,
ali
Rdečica na obrazu pomeni sram.
Z ne-naravnim pomenom (pomenomnn) pa imamo opraviti, kadar
nekaj storimo z namenom, da bi to opazil nekdo drug, in v to kategori-
jo nedvomno spada tudi poskus (poudarjam, poskus!) izvršitve ilokucij-
skega dejanja. Če bi torej hoteli z Griceom opisati poskus izvršitve iloku-
cijskega dejanja, bi rekli:
G-jeva intenca (i1) je z izjavljanjem S v P proizvesti neki učinek U;
G-jeva intenca (i2) je nadalje, da P prepozna njegovo intenco i1 (da je nje-
gova intenca v P proizvesti neki učinek U); in G-jeva intenca (i3) je, da
bi prepoznanje intence i1 delovalo kot razlog ali vsaj kot eden od razlo-
gov za učinek U.
V vsakem primeru ne-naravnega pomena gre za poskus komunika-
cije (verbalne ali neverbalne), za poskus uspešne komunikacije med vsaj
dvema individuoma, in vendar je mogoče, dokazuje Strawson,31 da so iz-
polnjeni vsi trije pogoji (da so torej realizirane vse tri intence), a G-ju (s
pomočjo oziroma prek S) kljub temu ne uspe vzpostaviti komunikacije
s P. Na primer v temle primeru: G-jeva intenca je z nečim v P-ju ustva-
riti prepričanje, da p; s tem je zadovoljeno pogoju i1. Na mestu, kjer ga P
lahko vidi, G uprizori oziroma namesti prepričljiv dokaz, da p. Pri tem
ve, da ga P opazuje pri delu, ve pa tudi, da P ne ve, da G ve, da ga P opa-
30 H. P. Grice, Meaning, v: Philosophical Logic, ur. P. F. Strawson, Oxford 1971.
31 P. F. Strawson, Intention and Convention in Speech Acts, v: Symposium on J. L. Austin, n. d., 386–389.
proizvedli s poslušalčevim prepoznanjem naše intence po tem ilokucij-
skem učinku. Poti se izključujeta.
Vendar ne gre le za nerodnost, gre tudi za težavo. Izjava Opozar-
jam vas, da vas bo bik napadel namreč ni konvencionalen način izraža-
nja opozorila oziroma ilokucijske moči opozorila. Rekli bi lahko tudi le:
Bik vas bo napadel.,
le da v tem primeru ni (vsaj na videz) že vnaprej jasno, ali gre za trditev
ali za opozorilo ali za kaj tretjega. Pa tudi če bi bilo! Naše opozorilo mora
kot opozorilo prepoznati šele naš sogovornik, ne glede na to, ali se naša
izjava že sama razglaša za opozorilo ali ne. Kako naj to dosežemo?
Searlova analiza, bolje, konstrukcija obljubljanja temelji na revizi-
ji Griceove teorije pomena.30 Grice loči med naravnim pomenom (po-
menn) in ne-naravnim pomenom (pomennn), tisto, kar pomena loči, pa je
prav odsotnost ali navzočnost intenc. Nekaj »naravno« pomeni nekaj
drugega, če v »konstrukcijo« pomena niso vmešane intence, na primer:
Oblaki na nebu pomenijo, da bo deževalo.,
ali
Rdečica na obrazu pomeni sram.
Z ne-naravnim pomenom (pomenomnn) pa imamo opraviti, kadar
nekaj storimo z namenom, da bi to opazil nekdo drug, in v to kategori-
jo nedvomno spada tudi poskus (poudarjam, poskus!) izvršitve ilokucij-
skega dejanja. Če bi torej hoteli z Griceom opisati poskus izvršitve iloku-
cijskega dejanja, bi rekli:
G-jeva intenca (i1) je z izjavljanjem S v P proizvesti neki učinek U;
G-jeva intenca (i2) je nadalje, da P prepozna njegovo intenco i1 (da je nje-
gova intenca v P proizvesti neki učinek U); in G-jeva intenca (i3) je, da
bi prepoznanje intence i1 delovalo kot razlog ali vsaj kot eden od razlo-
gov za učinek U.
V vsakem primeru ne-naravnega pomena gre za poskus komunika-
cije (verbalne ali neverbalne), za poskus uspešne komunikacije med vsaj
dvema individuoma, in vendar je mogoče, dokazuje Strawson,31 da so iz-
polnjeni vsi trije pogoji (da so torej realizirane vse tri intence), a G-ju (s
pomočjo oziroma prek S) kljub temu ne uspe vzpostaviti komunikacije
s P. Na primer v temle primeru: G-jeva intenca je z nečim v P-ju ustva-
riti prepričanje, da p; s tem je zadovoljeno pogoju i1. Na mestu, kjer ga P
lahko vidi, G uprizori oziroma namesti prepričljiv dokaz, da p. Pri tem
ve, da ga P opazuje pri delu, ve pa tudi, da P ne ve, da G ve, da ga P opa-
30 H. P. Grice, Meaning, v: Philosophical Logic, ur. P. F. Strawson, Oxford 1971.
31 P. F. Strawson, Intention and Convention in Speech Acts, v: Symposium on J. L. Austin, n. d., 386–389.
