Page 47 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 47
ilokucijska moč in njena nemoč
Če pa je pomen stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje dolo-
čenega ilokucijskega učinka, potem je druga intenca (intenca, da poslu-
šalec prepozna govorčevo intenco, da želi ta proizvesti ilokucijski uči-
nek) preprosto odveč: če želi govorec proizvesti ilokucijski učinek in če
je pomen kakšnega jezikovnega izraza konvencionalno povezan z ustvar-
janjem tega učinka, potem govorec preprosto izreče ta izraz in proizve-
de želeni učinek. Če pa se mora pri zagotavljanju želenega učinka opreti
na intenco, da bo sogovorec prepoznal njegovo intenco, da želi proizvesti
določen učinek, to lahko pomeni samo to, da pomen izrečenega stavka
oziroma jezikovnega izraza ni konvencionalno vezan na ustvarjanje dolo-
čenega ilokucijskega učinka.
Za nameček Searle osem navedenih pogojev zapečati z devetim, ki
pravi:
9. Semantična pravila dialekta, ki ga govorita G in P, so takšna, da je
S pravilno in iskreno rabljen, če in samo če so izpolnjeni pogoji 1–8, kar z
drugimi besedami pomeni, da Searle v semantiko (nekega jezika) vlači ti-
sto, kar je temeljno pragmatično: sámo komunikacijo.
Dejstvo, da gre pri Searlu za ilokucijsko dejanje obljubljanja, ki ima
v teoriji govornih dejanj nekako poseben status, morda prikriva, kaj na-
tančno želimo reči. Vzemimo zato, da želimo opozoriti in ne obljubiti.
V tem primeru je, po Searlu, naša intenca proizvesti ilokucijski uči-
nek prav s tem, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta iloku-
cijski učinek in da našo intenco prepozna prav zato, ker je pomen izreče-
nega stavka konvencionalno povezan z ustvarjanjem intendiranega ilo-
kucijskega učinka. Ko torej pravimo:
OPOZARJAM vas, da vas bo bik napadel.,
je naša intenca proizvesti ilokucijski učinek opozorila prav s tem, da po-
slušalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, našo in-
tenco pa naj bi poslušalec prepoznal prav zato, ker je izrečeni stavek ali
jezikovni izraz konvencionalno povezan z ustvarjanjem ilokucijskega
učinka, ki ga intendiramo.
Nerodnost je le v tem, da če je naša intenca določen ilokucijski uči-
nek proizvesti tako, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilo-
kucijski učinek, potem ne potrebujemo stavka ali jezikovnega izraza, ka-
terega izrekanje bi bilo konvencionalno povezano z ustvarjanjem želene-
ga ilokucijskega učinka.
Če pa po drugi strani imamo kakšen jezikovni izraz, katerega izre-
kanje je konvencionalno povezano z ustvarjanjem intendiranega ilokucij-
skega učinka, potem je pač odveč naša intenca, da bi ta ilokucijski učinek
Če pa je pomen stavka konvencionalno vezan na ustvarjanje dolo-
čenega ilokucijskega učinka, potem je druga intenca (intenca, da poslu-
šalec prepozna govorčevo intenco, da želi ta proizvesti ilokucijski uči-
nek) preprosto odveč: če želi govorec proizvesti ilokucijski učinek in če
je pomen kakšnega jezikovnega izraza konvencionalno povezan z ustvar-
janjem tega učinka, potem govorec preprosto izreče ta izraz in proizve-
de želeni učinek. Če pa se mora pri zagotavljanju želenega učinka opreti
na intenco, da bo sogovorec prepoznal njegovo intenco, da želi proizvesti
določen učinek, to lahko pomeni samo to, da pomen izrečenega stavka
oziroma jezikovnega izraza ni konvencionalno vezan na ustvarjanje dolo-
čenega ilokucijskega učinka.
Za nameček Searle osem navedenih pogojev zapečati z devetim, ki
pravi:
9. Semantična pravila dialekta, ki ga govorita G in P, so takšna, da je
S pravilno in iskreno rabljen, če in samo če so izpolnjeni pogoji 1–8, kar z
drugimi besedami pomeni, da Searle v semantiko (nekega jezika) vlači ti-
sto, kar je temeljno pragmatično: sámo komunikacijo.
Dejstvo, da gre pri Searlu za ilokucijsko dejanje obljubljanja, ki ima
v teoriji govornih dejanj nekako poseben status, morda prikriva, kaj na-
tančno želimo reči. Vzemimo zato, da želimo opozoriti in ne obljubiti.
V tem primeru je, po Searlu, naša intenca proizvesti ilokucijski uči-
nek prav s tem, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta iloku-
cijski učinek in da našo intenco prepozna prav zato, ker je pomen izreče-
nega stavka konvencionalno povezan z ustvarjanjem intendiranega ilo-
kucijskega učinka. Ko torej pravimo:
OPOZARJAM vas, da vas bo bik napadel.,
je naša intenca proizvesti ilokucijski učinek opozorila prav s tem, da po-
slušalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilokucijski učinek, našo in-
tenco pa naj bi poslušalec prepoznal prav zato, ker je izrečeni stavek ali
jezikovni izraz konvencionalno povezan z ustvarjanjem ilokucijskega
učinka, ki ga intendiramo.
Nerodnost je le v tem, da če je naša intenca določen ilokucijski uči-
nek proizvesti tako, da poslušalec prepozna našo intenco proizvesti ta ilo-
kucijski učinek, potem ne potrebujemo stavka ali jezikovnega izraza, ka-
terega izrekanje bi bilo konvencionalno povezano z ustvarjanjem želene-
ga ilokucijskega učinka.
Če pa po drugi strani imamo kakšen jezikovni izraz, katerega izre-
kanje je konvencionalno povezano z ustvarjanjem intendiranega ilokucij-
skega učinka, potem je pač odveč naša intenca, da bi ta ilokucijski učinek
