Page 45 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 45
ilokucijska moč in njena nemoč
moči za intence, ki morajo biti zavestne, če naj jih kot take (namreč kot
intence po določeni ilokucijski moči) prepozna sogovorec, pri čemer je
sogovorčevo prepoznanje bistveno za uspešnost govorčevega ilokucijske-
ga dejanja. Kako torej zagotoviti, da bo sogovorec govorčevo intenco po
(točno) določenem govornem dejanju prepoznal kot intenco po prav tem
govornem dejanju, kako zagotoviti, da bo govorno dejanje, ki je bilo in-
tendirano kot opozorilo, sogovorec tudi razumel kot opozorilo, natanč-
neje, kako zagotoviti, da bo nujni pogoj (postal) tudi zadostni pogoj.
Kot smo videli, Forguson na to vprašanje ni odgovoril podrobno, za-
dovoljil se je z opombo, da mora biti govorčeva intenca, da (naj) ima izja-
va določeno ilokucijsko moč, še zdaleč pa ni ponudil nikakršnega meha-
nizma za transformacijo nujnih pogojev v zadostne. Pač pa je podroben
mehanizem – sicer le za primer eksplicitnega obljubljanja, a to v tem tre-
nutku ni pomembno – izdelal Searle,28 in tega si bomo ogledali.
Če naj govorec G v navzočnosti poslušalca P izreče stavek S, pra-
vi Searle, potem je poslušalcu P iskreno in pravilno obljubil, da p, če in
samo če je izpolnjenih tehle devet pogojev:
1. Zagotovljeni so normalni vhodni in izhodni pogoji, pri čemer vho-
dni pogoji pokrivajo pogoje (govorčevega) razumljivega govorjenja, iz-
hodni pogoji pa pogoje (poslušalčevega) razumevanja. Tako vhodni ka-
kor izhodni pogoji torej vključujejo tole: oba, govorec in poslušalec, (po)
znata jezik, o katerem in v katerem govorita; nobeden od njiju nima ni-
kakršnih telesnih ali duševnih ovir, ki bi lahko ovirale komunikacijo,
nihče od njiju ni na primer gluh ali afazičen, ipd.; ne nastopata v igri in
si ne pripovedujeta šal, se pravi, jezik uporabljata resno in ne parazitsko,
kot bi rekel Austin.
2. G z izjavljanjem S izraža propozicijo(, da) p, s čimer iz celote go-
vornega dejanja izvzamemo propozicijo p in se (lahko) osredotočimo na
posebnost obljubljanja – v Searlovem primeru – kot vrste ilokucijskega
dejanja.
3. Z izražanjem P G o sebi predicira neko prihodnje dejanje D.
V primeru obljubljanja sta (vsaj) dve lastnosti, ki sta stalni in nujni
ter s tem elementa propozicije:
a) neko dejanje lahko G predicira le o samem sebi in ne o kom dru-
gem,
b) predicirano dejanje ne sme biti preteklo dejanje.
4. P-ju bi bilo ljubše, da G naredi D, kot da ne naredi D, in G verja-
me, da bi P raje videl, da (G) naredi D, kot da ne naredi D.
28 J. R. Searle, Speech Acts, n. d., 75-61.
moči za intence, ki morajo biti zavestne, če naj jih kot take (namreč kot
intence po določeni ilokucijski moči) prepozna sogovorec, pri čemer je
sogovorčevo prepoznanje bistveno za uspešnost govorčevega ilokucijske-
ga dejanja. Kako torej zagotoviti, da bo sogovorec govorčevo intenco po
(točno) določenem govornem dejanju prepoznal kot intenco po prav tem
govornem dejanju, kako zagotoviti, da bo govorno dejanje, ki je bilo in-
tendirano kot opozorilo, sogovorec tudi razumel kot opozorilo, natanč-
neje, kako zagotoviti, da bo nujni pogoj (postal) tudi zadostni pogoj.
Kot smo videli, Forguson na to vprašanje ni odgovoril podrobno, za-
dovoljil se je z opombo, da mora biti govorčeva intenca, da (naj) ima izja-
va določeno ilokucijsko moč, še zdaleč pa ni ponudil nikakršnega meha-
nizma za transformacijo nujnih pogojev v zadostne. Pač pa je podroben
mehanizem – sicer le za primer eksplicitnega obljubljanja, a to v tem tre-
nutku ni pomembno – izdelal Searle,28 in tega si bomo ogledali.
Če naj govorec G v navzočnosti poslušalca P izreče stavek S, pra-
vi Searle, potem je poslušalcu P iskreno in pravilno obljubil, da p, če in
samo če je izpolnjenih tehle devet pogojev:
1. Zagotovljeni so normalni vhodni in izhodni pogoji, pri čemer vho-
dni pogoji pokrivajo pogoje (govorčevega) razumljivega govorjenja, iz-
hodni pogoji pa pogoje (poslušalčevega) razumevanja. Tako vhodni ka-
kor izhodni pogoji torej vključujejo tole: oba, govorec in poslušalec, (po)
znata jezik, o katerem in v katerem govorita; nobeden od njiju nima ni-
kakršnih telesnih ali duševnih ovir, ki bi lahko ovirale komunikacijo,
nihče od njiju ni na primer gluh ali afazičen, ipd.; ne nastopata v igri in
si ne pripovedujeta šal, se pravi, jezik uporabljata resno in ne parazitsko,
kot bi rekel Austin.
2. G z izjavljanjem S izraža propozicijo(, da) p, s čimer iz celote go-
vornega dejanja izvzamemo propozicijo p in se (lahko) osredotočimo na
posebnost obljubljanja – v Searlovem primeru – kot vrste ilokucijskega
dejanja.
3. Z izražanjem P G o sebi predicira neko prihodnje dejanje D.
V primeru obljubljanja sta (vsaj) dve lastnosti, ki sta stalni in nujni
ter s tem elementa propozicije:
a) neko dejanje lahko G predicira le o samem sebi in ne o kom dru-
gem,
b) predicirano dejanje ne sme biti preteklo dejanje.
4. P-ju bi bilo ljubše, da G naredi D, kot da ne naredi D, in G verja-
me, da bi P raje videl, da (G) naredi D, kot da ne naredi D.
28 J. R. Searle, Speech Acts, n. d., 75-61.
