Page 44 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 44
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Da bi lahko krstili ladjo ali odprli sestanek, moramo biti za to dolo-
čeni, biti moramo določeni kot tisti, ki naj krsti ladjo, ali določeni oziro-
ma prepoznani kot vodja sestanka. Ilokucijska moč izjave v teh in takih
primerih, ki jih uravnavajo zunajjezikovne konvencije, tako rekoč ne šte-
je oziroma je sploh ni, saj »krstilne« ali »odpiralne« ilokucijske moči
ne poznamo. Kot po pravilu tovrstne izjave tudi ne poznajo in ne potre-
bujejo razvite, eksplicitne oblike, ki naj bi (šele) pojasnila njihovo iloku-
cijsko moč, pa tudi sicer bi težko rekli, da izjava:
Odpiram sestanek.
pravzaprav pomeni:
Razglašam, da je sestanek odprt.,
saj ga moramo šele odpreti. Pa o tem več pozneje.
Nasprotno pa je za našega sogovornika zelo pomembno, da ima naš
nasvet ali priporočilo dejansko moč »nasveta« ali »priporočila«, tega
pa mu ne more zagotoviti nobena zunajjezikovna konvencija. To mu mo-
ramo dati vedeti sami, iz naše izjave mora razbrati, da je naš namen, naša
intenca, da mu želimo nekaj svetovati ali priporočiti. Kako lahko to do-
sežemo?
V prikazu strukture govornega dejanja smo se doslej že dvakrat sre-
čali z intencami. Najprej so bile to Forgusonove J-intence, ki naj zagoto-
vijo, da glasovi, ki jih je govorec izustil, res štejejo za besede nekega (do-
ločenega) jezika in so torej fatično dejanje.
Potem smo imeli opraviti s – prav tako Forgusonovimi – SR-inten-
cami, intencami, ki naj z določitvijo smisla in reference omogočijo in za-
gotovijo prehod iz določljivosti fatičnega dejanja v določenost retične-
ga dejanja.
Nujni pogoj, da bi retično in z njim lokucijsko dejanje (Forguson na-
mreč v tej točki ne priznava Searlove kritike Austina) imelo tudi neko
(določeno) ilokucijsko moč, pa je po Forgusonu prav govorčeva intenca,
da ima tako moč: govorec izjavo izreka z intenco, da bi, na primer, opo-
zoril.
Očitno je, da so to tri različne vrste intenc: medtem ko so J-intence
in SR-intence tako rekoč nezavedne – ko izrekamo glasove, ki so glasovi
nekega jezika, jih ne izrekamo z zavestno intenco, da bi bili to glasovi ne-
kega določenega jezika, razen morda v primeru tujega jezika – in je zato
njihov status pa tudi sam obstoj vprašljiv27 (zdi se, da je njihova eksisten-
ca lahko le metodološka), pa gre v primeru intenc po določeni ilokucijski
27 Vprašljiv se nam ne zdi njihov nezavedni status, temveč njihov ontološki status kot tak: če obstajajo,
so nedvomno lahko le nezavedne, vprašanje pa je, ali sploh obstajajo.
Da bi lahko krstili ladjo ali odprli sestanek, moramo biti za to dolo-
čeni, biti moramo določeni kot tisti, ki naj krsti ladjo, ali določeni oziro-
ma prepoznani kot vodja sestanka. Ilokucijska moč izjave v teh in takih
primerih, ki jih uravnavajo zunajjezikovne konvencije, tako rekoč ne šte-
je oziroma je sploh ni, saj »krstilne« ali »odpiralne« ilokucijske moči
ne poznamo. Kot po pravilu tovrstne izjave tudi ne poznajo in ne potre-
bujejo razvite, eksplicitne oblike, ki naj bi (šele) pojasnila njihovo iloku-
cijsko moč, pa tudi sicer bi težko rekli, da izjava:
Odpiram sestanek.
pravzaprav pomeni:
Razglašam, da je sestanek odprt.,
saj ga moramo šele odpreti. Pa o tem več pozneje.
Nasprotno pa je za našega sogovornika zelo pomembno, da ima naš
nasvet ali priporočilo dejansko moč »nasveta« ali »priporočila«, tega
pa mu ne more zagotoviti nobena zunajjezikovna konvencija. To mu mo-
ramo dati vedeti sami, iz naše izjave mora razbrati, da je naš namen, naša
intenca, da mu želimo nekaj svetovati ali priporočiti. Kako lahko to do-
sežemo?
V prikazu strukture govornega dejanja smo se doslej že dvakrat sre-
čali z intencami. Najprej so bile to Forgusonove J-intence, ki naj zagoto-
vijo, da glasovi, ki jih je govorec izustil, res štejejo za besede nekega (do-
ločenega) jezika in so torej fatično dejanje.
Potem smo imeli opraviti s – prav tako Forgusonovimi – SR-inten-
cami, intencami, ki naj z določitvijo smisla in reference omogočijo in za-
gotovijo prehod iz določljivosti fatičnega dejanja v določenost retične-
ga dejanja.
Nujni pogoj, da bi retično in z njim lokucijsko dejanje (Forguson na-
mreč v tej točki ne priznava Searlove kritike Austina) imelo tudi neko
(določeno) ilokucijsko moč, pa je po Forgusonu prav govorčeva intenca,
da ima tako moč: govorec izjavo izreka z intenco, da bi, na primer, opo-
zoril.
Očitno je, da so to tri različne vrste intenc: medtem ko so J-intence
in SR-intence tako rekoč nezavedne – ko izrekamo glasove, ki so glasovi
nekega jezika, jih ne izrekamo z zavestno intenco, da bi bili to glasovi ne-
kega določenega jezika, razen morda v primeru tujega jezika – in je zato
njihov status pa tudi sam obstoj vprašljiv27 (zdi se, da je njihova eksisten-
ca lahko le metodološka), pa gre v primeru intenc po določeni ilokucijski
27 Vprašljiv se nam ne zdi njihov nezavedni status, temveč njihov ontološki status kot tak: če obstajajo,
so nedvomno lahko le nezavedne, vprašanje pa je, ali sploh obstajajo.
