Page 43 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 43
ilokucijska moč in njena nemoč
roma predlogov, konvencija pa je sporazum o skupni, enotni rešitvi pro-
blema. Ker je možnih rešitev več, bi bila izbrana rešitev lahko tudi dru-
gačna, in prav v tem je naš problem.
Bi lahko obljubili (prisegli, ukazali …) še kako drugače, na način, ki
bi bil, če naj uporabim Lewisov izraz, »pomembno drugačen, a v bistvu
ekvivalenten«?
Zagata je še večja, saj Searle za govorna dejanja določa, da se ravna-
jo po konstitutivnih in ne regulativnih pravilih.26 Kakšna je razlika med
konstitutivnimi in regulativnimi pravili?
V grobem bi lahko rekli, da so regulativna tista pravila, ki neko vede-
nje usmerjajo od zunaj, vedenje samo pa je od njih neodvisno; konstitu-
tivna pravila pa so nekemu vedenju notranja, ga tako rekoč vzpostavljajo
in tega vedenja brez njih ni. Primera, s katerima Searle ilustrira razliko,
so na eni strani pravila etikete (nekdo se lahko vede povsem drugače, ka-
kor zahtevajo pravila etikete, in bo pač veljal za neomikanega in neotesa-
nega), na drugi strani pa v raznih teorijah jezika tako priljubljena pravila
šaha (pravila, kako premikamo konja ali trdnjavo, so igri notranja, kon-
stitutivna: ne moremo jih ne upoštevati, saj v nasprotnem primeru pač
ne igramo šaha, temveč nekaj povsem drugega ali celo sploh nič).
Če pa so govorna dejanja podložna konstitutivnim pravilom (ka-
kršnakoli ta že so), niso konvencionalna, saj je pogoj konvencionalnosti
prav možnost izbire (pomembno) drugačnega, a (v bistvu) ekvivalentne-
ga načina. To posredno potrjuje tudi ena izmed Austinovih prvih opre-
delitev performativa: formulirati performativno izjavo je izvršiti deja-
nje, ki bi ga komaj lahko – vsaj s tako natančnostjo ne – izvršili na dru-
gačen način.
Prav gotovo težko obljubimo drugače, kot da (preprosto?) rečemo:
Obljubljam …, ali prisežemo drugače, kot da rečemo: Prisegam …, toda
ali to velja za vse performative?
Resda se zdi, da sta izvršitev in učinkovanje nekaterih govornih de-
janj urejeni s konvencijami, vendar gre v teh primerih za socialne, za zu-
najgovorne in zunajjezikovne konvencije, ilokucijska moč govornih de-
janj pa naj bi bila nekaj povsem znotrajjezikovnega: omenili smo že, da
Austin konvencionalnost ilokucijskih dejanj razume kot možnost, da
sleherno ilokucijsko dejanje prevedemo v eksplicitno obliko, torej v obli-
ko, ki bo tako rekoč s svojo formo, znotrajjezikovno, izražala svojo ilo-
kucijsko moč.
26 J. R. Searle, Speech Acts: An Essay in the Philosophy of Language, Cambridge 1969, 33ss.
roma predlogov, konvencija pa je sporazum o skupni, enotni rešitvi pro-
blema. Ker je možnih rešitev več, bi bila izbrana rešitev lahko tudi dru-
gačna, in prav v tem je naš problem.
Bi lahko obljubili (prisegli, ukazali …) še kako drugače, na način, ki
bi bil, če naj uporabim Lewisov izraz, »pomembno drugačen, a v bistvu
ekvivalenten«?
Zagata je še večja, saj Searle za govorna dejanja določa, da se ravna-
jo po konstitutivnih in ne regulativnih pravilih.26 Kakšna je razlika med
konstitutivnimi in regulativnimi pravili?
V grobem bi lahko rekli, da so regulativna tista pravila, ki neko vede-
nje usmerjajo od zunaj, vedenje samo pa je od njih neodvisno; konstitu-
tivna pravila pa so nekemu vedenju notranja, ga tako rekoč vzpostavljajo
in tega vedenja brez njih ni. Primera, s katerima Searle ilustrira razliko,
so na eni strani pravila etikete (nekdo se lahko vede povsem drugače, ka-
kor zahtevajo pravila etikete, in bo pač veljal za neomikanega in neotesa-
nega), na drugi strani pa v raznih teorijah jezika tako priljubljena pravila
šaha (pravila, kako premikamo konja ali trdnjavo, so igri notranja, kon-
stitutivna: ne moremo jih ne upoštevati, saj v nasprotnem primeru pač
ne igramo šaha, temveč nekaj povsem drugega ali celo sploh nič).
Če pa so govorna dejanja podložna konstitutivnim pravilom (ka-
kršnakoli ta že so), niso konvencionalna, saj je pogoj konvencionalnosti
prav možnost izbire (pomembno) drugačnega, a (v bistvu) ekvivalentne-
ga načina. To posredno potrjuje tudi ena izmed Austinovih prvih opre-
delitev performativa: formulirati performativno izjavo je izvršiti deja-
nje, ki bi ga komaj lahko – vsaj s tako natančnostjo ne – izvršili na dru-
gačen način.
Prav gotovo težko obljubimo drugače, kot da (preprosto?) rečemo:
Obljubljam …, ali prisežemo drugače, kot da rečemo: Prisegam …, toda
ali to velja za vse performative?
Resda se zdi, da sta izvršitev in učinkovanje nekaterih govornih de-
janj urejeni s konvencijami, vendar gre v teh primerih za socialne, za zu-
najgovorne in zunajjezikovne konvencije, ilokucijska moč govornih de-
janj pa naj bi bila nekaj povsem znotrajjezikovnega: omenili smo že, da
Austin konvencionalnost ilokucijskih dejanj razume kot možnost, da
sleherno ilokucijsko dejanje prevedemo v eksplicitno obliko, torej v obli-
ko, ki bo tako rekoč s svojo formo, znotrajjezikovno, izražala svojo ilo-
kucijsko moč.
26 J. R. Searle, Speech Acts: An Essay in the Philosophy of Language, Cambridge 1969, 33ss.
