Page 42 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 42
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ji eksplicitni varianti, s performativnim prefiksom) razglaša na primer
za obljubo, da bi obljuba tudi zares bilo: kot obljuba mora tudi delova-
ti, kot obljubo ga mora prepoznati poslušalec oziroma sogovorec, sicer ni
in ne more veljati za govorno dejanje z ilokucijsko močjo obljube. Govo-
rec mora torej poskrbeti, da njegov sogovorec pravilno razume pomen in
moč njegove izjave, z Austinovimi besedami, zagotoviti mora njen upta-
ke. Od tega je odvisen:
a) učinek izjave (na primer, da je naš ukaz tudi razumel kot ukaz);
b) odgovor (da je v skladu z danim ukazom tudi ravnal).
Le na prvi pogled se lahko zdi, da je eksplicitni performativ univer-
zalna rešitev, češ, moč, eksplicirana v performativnem prefiksu oziroma
z njim je tudi moč celotne izjave. Vzemimo, da se znajdemo v banki v
času ropa in da nam oborožen individuum zabrusi:
Svetujem ti, da dvigneš roke!
Je to nasvet? Morda, verjetno pa smo roke dvignili zato, ker smo to
razumeli kot grožnjo. In tisto, kar šteje, je prav poslušalčevo oziroma so-
govorčevo razumetje govornega dejanja. Še nerodnejši je tale primer, iz-
rečen v konfliktni situaciji:
Prisegam ti, da si me boš zapomnil!
Nedvomno gre res za prisego, toda ta njena neposredna ilokucijska
moč postane pomembna – in sploh razločna – šele posredno: skoz dej-
stvo, da gre nedvomno za grožnjo. V performativnem prefiksu »ekspli-
cirana« ilokucijska moč nam ne pove dovolj, še več, s performativnostjo
svojega priseganja krepi prav ilokucijsko moč, ki s performativnim prefi-
ksom ni eksplicirana, namreč grožnjo.
Nič bolje ni s konvencionalnostjo govornih dejanj.
David Lewis je v slovitem in verjetno najizčrpnejšem delu25 o tej pro-
blematiki konvencionalnost opredelil takole:
Realnost R v obnašanju pripadnikov populacije P, kadar so udeleže-
ni v ponavljajoči se situaciji S, je konvencija, če in samo če med pripadni-
ki P v vsakem primeru S:
1. vsakdo ravna v skladu z R;
2. vsakdo pričakuje od vsakogar drugega, da bo ravnal v skladu z R;
3. vsakdo raje ravna v skladu z R, pod pogojem, da tako ravnajo tudi
drugi, ker je S koordinacijski problem, ravnanje v skladu z R pa je koordi-
nacijsko ravnotežje v S.
Koordinacijski problem je situacija, za katere razrešitev oziroma koor-
dinacijsko ravnotežje obstaja med udeleženci več različnih možnosti ozi-
25 D. K. Lewis, Convention: A Philosophical Study, Cambridge (MA) 1969, 42.
ji eksplicitni varianti, s performativnim prefiksom) razglaša na primer
za obljubo, da bi obljuba tudi zares bilo: kot obljuba mora tudi delova-
ti, kot obljubo ga mora prepoznati poslušalec oziroma sogovorec, sicer ni
in ne more veljati za govorno dejanje z ilokucijsko močjo obljube. Govo-
rec mora torej poskrbeti, da njegov sogovorec pravilno razume pomen in
moč njegove izjave, z Austinovimi besedami, zagotoviti mora njen upta-
ke. Od tega je odvisen:
a) učinek izjave (na primer, da je naš ukaz tudi razumel kot ukaz);
b) odgovor (da je v skladu z danim ukazom tudi ravnal).
Le na prvi pogled se lahko zdi, da je eksplicitni performativ univer-
zalna rešitev, češ, moč, eksplicirana v performativnem prefiksu oziroma
z njim je tudi moč celotne izjave. Vzemimo, da se znajdemo v banki v
času ropa in da nam oborožen individuum zabrusi:
Svetujem ti, da dvigneš roke!
Je to nasvet? Morda, verjetno pa smo roke dvignili zato, ker smo to
razumeli kot grožnjo. In tisto, kar šteje, je prav poslušalčevo oziroma so-
govorčevo razumetje govornega dejanja. Še nerodnejši je tale primer, iz-
rečen v konfliktni situaciji:
Prisegam ti, da si me boš zapomnil!
Nedvomno gre res za prisego, toda ta njena neposredna ilokucijska
moč postane pomembna – in sploh razločna – šele posredno: skoz dej-
stvo, da gre nedvomno za grožnjo. V performativnem prefiksu »ekspli-
cirana« ilokucijska moč nam ne pove dovolj, še več, s performativnostjo
svojega priseganja krepi prav ilokucijsko moč, ki s performativnim prefi-
ksom ni eksplicirana, namreč grožnjo.
Nič bolje ni s konvencionalnostjo govornih dejanj.
David Lewis je v slovitem in verjetno najizčrpnejšem delu25 o tej pro-
blematiki konvencionalnost opredelil takole:
Realnost R v obnašanju pripadnikov populacije P, kadar so udeleže-
ni v ponavljajoči se situaciji S, je konvencija, če in samo če med pripadni-
ki P v vsakem primeru S:
1. vsakdo ravna v skladu z R;
2. vsakdo pričakuje od vsakogar drugega, da bo ravnal v skladu z R;
3. vsakdo raje ravna v skladu z R, pod pogojem, da tako ravnajo tudi
drugi, ker je S koordinacijski problem, ravnanje v skladu z R pa je koordi-
nacijsko ravnotežje v S.
Koordinacijski problem je situacija, za katere razrešitev oziroma koor-
dinacijsko ravnotežje obstaja med udeleženci več različnih možnosti ozi-
25 D. K. Lewis, Convention: A Philosophical Study, Cambridge (MA) 1969, 42.
