Page 40 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 40
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
dejanje preprosto črtati in iz fonetičnega in fatičnega dejanja takoj prei-
ti na ilokucijsko dejanje. Forguson21 pa temu ugovarja zaradi konceptu-
alnih razlogov – četudi namreč pomen povsem določa moč, ni isto kot
moč –, predvsem pa zato, ker bi dosledna aplikacija Searlovega postop-
ka pomenila tudi zavrnitev fonetičnega in fatičnega dejanja! Searlovo re-
zoniranje temelji namreč na implicitni predpostavki, da mora vse, kar
je mogoče razlikovati, kot takšno – torej različno in razlikovano – ime-
ti tudi neodvisno eksistenco. In ker so po eni strani fonetično, fatično in
retično dejanje ter po drugi strani lokucijsko, ilokucijsko in perlokucij-
sko dejanje brez izjeme abstrakcije, ki jih je mogoče le analitično razločiti
znotraj enega samega govornega dejanja, nimajo pa eksistence kot enti-
tete per se, bi dosledna aplikacija Searlovega postopka pomenila nemo-
žnost same teorije govornih dejanj.
Forgusonov ugovor nedvomno drži, prav nič manj pa ni res, da sle-
herna lokucija – in to bomo zdaj povedali že petič ali šestič – že ima neko
določeno ilokucijsko moč, je že del pomena. Takšno vozlišče nedvomno
kaže na prelom v Austinovi teoriji, ki se zdi lažje »razrešljiv«, če se ga
lotimo skoz opredelitev, ki pravi, da je ilokucijska moč že vsebovana v
pomenu, kakor skoz opredelitev, ki zatrjuje, da ima sleherna lokucija že
(neko) ilokucijsko moč. Kaj hočemo s tem reči?
Spomnimo se, da je eden izmed virov performativne teorije prav Au-
stinovo nezadovoljstvo z logično delitvijo stavkov zgolj na resnične in ne-
resnične, njegovo iskanje stavkov, ki ne bi bili ne eno ne drugo – pred-
vsem pa ne le resnični ali neresnični –, in si osvežimo spomin na eno
Austinovih zadnjih opredelitev razlike med konstativom in performati-
vom, potem ko je že v celoti razvil svojo teorijo govornih dejanj, ki je na-
sledila dispozitiv performativ/konstativ:
a) Pri konstativnih izrekih abstrahiramo ilokucijske (kaj šele perlokucijske)
vidike govornega dejanja in se usmerimo na lokucijske: vrh tega uporablja-
mo preenostaven pojem ujemanja z dejstvi – preenostaven, ker v bistvu vna-
ša ilokucijski vidik. /…/
b) Pri performativnih izrekih smo kolikor mogoče pozorni na ilokucijsko
silo izreka in abstrahiramo razsežnost ujemanja z dejstvi.22
Kaj lahko ugotovimo? Da je Searlova kritika tako rekoč odveč, da se
je Austin že sam zavedal, da bistveno lokucijskega dejanja že vpeljuje ilo-
kucijsko razsežnost, da njegova konstrukcija lokucijskega dejanja torej
zajema le tisto obče, številnim izjavam skupno, in zato – vsaj za Austi-
21 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, n. d., 170.
22 J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, n. d., 124–125.
dejanje preprosto črtati in iz fonetičnega in fatičnega dejanja takoj prei-
ti na ilokucijsko dejanje. Forguson21 pa temu ugovarja zaradi konceptu-
alnih razlogov – četudi namreč pomen povsem določa moč, ni isto kot
moč –, predvsem pa zato, ker bi dosledna aplikacija Searlovega postop-
ka pomenila tudi zavrnitev fonetičnega in fatičnega dejanja! Searlovo re-
zoniranje temelji namreč na implicitni predpostavki, da mora vse, kar
je mogoče razlikovati, kot takšno – torej različno in razlikovano – ime-
ti tudi neodvisno eksistenco. In ker so po eni strani fonetično, fatično in
retično dejanje ter po drugi strani lokucijsko, ilokucijsko in perlokucij-
sko dejanje brez izjeme abstrakcije, ki jih je mogoče le analitično razločiti
znotraj enega samega govornega dejanja, nimajo pa eksistence kot enti-
tete per se, bi dosledna aplikacija Searlovega postopka pomenila nemo-
žnost same teorije govornih dejanj.
Forgusonov ugovor nedvomno drži, prav nič manj pa ni res, da sle-
herna lokucija – in to bomo zdaj povedali že petič ali šestič – že ima neko
določeno ilokucijsko moč, je že del pomena. Takšno vozlišče nedvomno
kaže na prelom v Austinovi teoriji, ki se zdi lažje »razrešljiv«, če se ga
lotimo skoz opredelitev, ki pravi, da je ilokucijska moč že vsebovana v
pomenu, kakor skoz opredelitev, ki zatrjuje, da ima sleherna lokucija že
(neko) ilokucijsko moč. Kaj hočemo s tem reči?
Spomnimo se, da je eden izmed virov performativne teorije prav Au-
stinovo nezadovoljstvo z logično delitvijo stavkov zgolj na resnične in ne-
resnične, njegovo iskanje stavkov, ki ne bi bili ne eno ne drugo – pred-
vsem pa ne le resnični ali neresnični –, in si osvežimo spomin na eno
Austinovih zadnjih opredelitev razlike med konstativom in performati-
vom, potem ko je že v celoti razvil svojo teorijo govornih dejanj, ki je na-
sledila dispozitiv performativ/konstativ:
a) Pri konstativnih izrekih abstrahiramo ilokucijske (kaj šele perlokucijske)
vidike govornega dejanja in se usmerimo na lokucijske: vrh tega uporablja-
mo preenostaven pojem ujemanja z dejstvi – preenostaven, ker v bistvu vna-
ša ilokucijski vidik. /…/
b) Pri performativnih izrekih smo kolikor mogoče pozorni na ilokucijsko
silo izreka in abstrahiramo razsežnost ujemanja z dejstvi.22
Kaj lahko ugotovimo? Da je Searlova kritika tako rekoč odveč, da se
je Austin že sam zavedal, da bistveno lokucijskega dejanja že vpeljuje ilo-
kucijsko razsežnost, da njegova konstrukcija lokucijskega dejanja torej
zajema le tisto obče, številnim izjavam skupno, in zato – vsaj za Austi-
21 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, n. d., 170.
22 J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, n. d., 124–125.
