Page 41 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 41
ilokucijska moč in njena nemoč
na – nebistveno: smisel in referenco, skratka, pomen. Ilokucijska moč pa
je prav tisto, kar individualizira izjave, ki imajo sicer skupen in enak po-
men, smisel in referenco, z drugimi besedami, izjave, ki izražajo isto pro-
pozicionalno dejanje.
Poglejmo tele stavke:
Janez zapušča sobo.
Janez, zapusti sobo!
Ali je Janez zapustil sobo?
Vsi trije stavki imajo isto propozicionalno vsebino:
1. referirajo na isto osebo, na Janeza; in
2. predicirajo njeno zapuščanje sobe; o tem, kakšen način je to zapu-
ščanje sobe privzelo – asertiven, imperativen ali interogativen –, pa se
propozicionalna vsebina ne izreka, to je stvar ilokucijske moči.
Ilokucijskemu dejanju torej pravzaprav ne stoji nasproti lokucijsko
dejanje, temveč propozicionalno,23 ki obsega še dve, recimo jima tako,
poddejanji: referencialno dejanje imenovanja oziroma identificiranja ne-
koga ali nečesa in predikativno dejanje opredelitve imenovanega oziroma
identificiranega.
Po Searlu bi bilo govorno dejanje torej primerneje analizirati v:
a) izjavljalno dejanje24 (utterance act), ki sestoji iz izrekanja fonemov,
morfemov in stavkov (in ki vključuje Austinovo fonetično in fatično de-
janje);
b) propozicionalno dejanje, ki sestoji iz referencialnega in predikativ-
nega dejanja (in stoji na mestu Austinovega lokucijskega dejanja);
c) ilokucijsko dejanje, na primer obljubljanje, priseganje, ukazovanje,
zatrjevanje … (ki je edini koncept, ki se je ohranil iz Austinove klasifi-
kacije).
Recimo, da zdaj bolje vemo, kaj vse storimo (kakšna dejanja izvrši-
mo), ko kaj rečemo, predpostavimo tudi, da vemo, kako je strukturira-
no ilokucijsko dejanje, še vedno pa ne vemo, kako učinkuje, kako dose-
ga svoje učinke. Ni namreč dovolj, da se neko ilokucijsko dejanje (v svo-
23 Morda je za Austinovo izbiro imena »lokucijsko dejanje« »kriva« prav njegova »alergičnost« na
tradicionalno filozofsko terminologijo, morda je želel z njim celo zakriti tradicionalno filozofsko
»vsebino« ali celo zanikati, da bi sploh šlo za filozofsko vprašanje.
24 Očitno je, da Searle izjavljanja ne konceptualizira, razume ga povsem instrumentalno, natančneje,
kot nujno zlo, kot nevtralni nosilec propozicionalnega in ilokucijskega dejanja. Izjavljanje mu pome-
ni le nekakšno nerazločeno materialnost pojavitve glasovnih entitet, ki so nujni vnaprejšnji pogoj
oblikovne razločenosti (propozicionalne in ilokucijske izdiferenciranosti). V sodobnejši jezikovni
pragmatiki – na primer Ducrotovi – pa izjavljanje predstavlja prav dejanje partikularizacije, dejanje,
v katerem se stavek kot abstraktna gramatična entiteta individualizira in razloči od vseh drugih (mo-
rebitnih) udejanjenj istega stavka.
na – nebistveno: smisel in referenco, skratka, pomen. Ilokucijska moč pa
je prav tisto, kar individualizira izjave, ki imajo sicer skupen in enak po-
men, smisel in referenco, z drugimi besedami, izjave, ki izražajo isto pro-
pozicionalno dejanje.
Poglejmo tele stavke:
Janez zapušča sobo.
Janez, zapusti sobo!
Ali je Janez zapustil sobo?
Vsi trije stavki imajo isto propozicionalno vsebino:
1. referirajo na isto osebo, na Janeza; in
2. predicirajo njeno zapuščanje sobe; o tem, kakšen način je to zapu-
ščanje sobe privzelo – asertiven, imperativen ali interogativen –, pa se
propozicionalna vsebina ne izreka, to je stvar ilokucijske moči.
Ilokucijskemu dejanju torej pravzaprav ne stoji nasproti lokucijsko
dejanje, temveč propozicionalno,23 ki obsega še dve, recimo jima tako,
poddejanji: referencialno dejanje imenovanja oziroma identificiranja ne-
koga ali nečesa in predikativno dejanje opredelitve imenovanega oziroma
identificiranega.
Po Searlu bi bilo govorno dejanje torej primerneje analizirati v:
a) izjavljalno dejanje24 (utterance act), ki sestoji iz izrekanja fonemov,
morfemov in stavkov (in ki vključuje Austinovo fonetično in fatično de-
janje);
b) propozicionalno dejanje, ki sestoji iz referencialnega in predikativ-
nega dejanja (in stoji na mestu Austinovega lokucijskega dejanja);
c) ilokucijsko dejanje, na primer obljubljanje, priseganje, ukazovanje,
zatrjevanje … (ki je edini koncept, ki se je ohranil iz Austinove klasifi-
kacije).
Recimo, da zdaj bolje vemo, kaj vse storimo (kakšna dejanja izvrši-
mo), ko kaj rečemo, predpostavimo tudi, da vemo, kako je strukturira-
no ilokucijsko dejanje, še vedno pa ne vemo, kako učinkuje, kako dose-
ga svoje učinke. Ni namreč dovolj, da se neko ilokucijsko dejanje (v svo-
23 Morda je za Austinovo izbiro imena »lokucijsko dejanje« »kriva« prav njegova »alergičnost« na
tradicionalno filozofsko terminologijo, morda je želel z njim celo zakriti tradicionalno filozofsko
»vsebino« ali celo zanikati, da bi sploh šlo za filozofsko vprašanje.
24 Očitno je, da Searle izjavljanja ne konceptualizira, razume ga povsem instrumentalno, natančneje,
kot nujno zlo, kot nevtralni nosilec propozicionalnega in ilokucijskega dejanja. Izjavljanje mu pome-
ni le nekakšno nerazločeno materialnost pojavitve glasovnih entitet, ki so nujni vnaprejšnji pogoj
oblikovne razločenosti (propozicionalne in ilokucijske izdiferenciranosti). V sodobnejši jezikovni
pragmatiki – na primer Ducrotovi – pa izjavljanje predstavlja prav dejanje partikularizacije, dejanje,
v katerem se stavek kot abstraktna gramatična entiteta individualizira in razloči od vseh drugih (mo-
rebitnih) udejanjenj istega stavka.
