Page 39 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 39
ilokucijska moč in njena nemoč
ali vprašanje ali obljuba ali karkoli drugega, kar pripada tej klasifikaciji. Biti
mora neka vrsta govornega dejanja in torej imeti ilokucijsko moč.18
Ilokucijska moč mora biti torej vpisana že v sam pomen, težave in
nevšečnosti pa se s tem še ne končajo.
Vemo, da Austin eksplicitno pravi, da je izvršitev slehernega lokucij-
skega dejanja eo ipso tudi izvršitev ilokucijskega dejanja. Njegova iloku-
cijska moč morda (še) ni eksplicitna – to velja na primer za izjavo:
Umik! –
vendar jo vedno lahko ekspliciramo, ponavadi tako, da jo razširimo s t. i.
performativnim prefiksom, na primer:
Ukazujem vam, da se umaknete!
Po Fregeju – na katerega se Austin posredno sklicuje, ko govori o
uveljavljenih teorijah pomena – je v primeru, da se odvisni stavek poja-
vlja za izrazi, kakršna sta »ukazujem« ali »sprašujem« (torej za glagoli
propozicionalne naravnanosti), referenca tega odvisnika prav ta poprej-
šnji »ukazujem« oziroma »sprašujem«. Pri pravkar citiranem primeru
to pomeni, da se ilokucijska moč izjave Umik! po eksplikaciji v Ukazu-
jem vam, da se umaknete! zgubi v referenci, kar paradoksno pomeni, da
ilokucijske moči izjave ni mogoče eksplicirati, ne da bi se pri tem spremenil
tudi pomen izjave.
Tudi sicer je trditev, da performativni prefiks le eksplicira ilokucij-
sko moč izjave, ilokucijska moč in pomen pa sta enaka pri obeh oblikah
izjave, eksplicitni in primarni, težko obraniti. Predvsem je težko pojasni-
ti, zakaj naj bi performativni prefiks, na primer Opozarjam te …, ne imel
reference – »tebe« kot sogovorca in »mene« kot govorca – in zakaj naj
bi »opozarjati« ne imelo smisla, temveč le ilokucijsko moč. Če tovrstni
performativni prefiksi lahko nastopajo tudi kot samostojne (performa-
tivne) izjave, brez dopolnjujočih jih odvisnikov – in tako lahko nastopa-
jo –, na primer Protestiram! ali Opravičujem se! ali Čestitam (vam)!, po-
tem morajo kratko malo imeti tudi pomen, ne le ilokucijsko moč.19
Če pa imajo pomen, ko jih uporabljamo kot samostojne izjave, ni ni-
kakršnega razloga za domnevo, da ta pomen zgubijo, ko jim dodamo od-
visnik.
Kakorkoli se že stvari lotimo in kakorkoli jo že obrnemo, ilokucijska
moč je vedno že vpisana v pomen, lokucija pa ima vedno že neko ilokucij-
sko moč. Searle iz tega sklepa,20 da moramo retično in z njim lokucijsko
18 Prav tam, 107.
19 Na ta argument je opozoril L. J. Cohen v spisu Do Illocutionary Forces Exist?, v: Symposium on J. L.
Austin, n. d., 423–426.
20 J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts., n. d., 150.
ali vprašanje ali obljuba ali karkoli drugega, kar pripada tej klasifikaciji. Biti
mora neka vrsta govornega dejanja in torej imeti ilokucijsko moč.18
Ilokucijska moč mora biti torej vpisana že v sam pomen, težave in
nevšečnosti pa se s tem še ne končajo.
Vemo, da Austin eksplicitno pravi, da je izvršitev slehernega lokucij-
skega dejanja eo ipso tudi izvršitev ilokucijskega dejanja. Njegova iloku-
cijska moč morda (še) ni eksplicitna – to velja na primer za izjavo:
Umik! –
vendar jo vedno lahko ekspliciramo, ponavadi tako, da jo razširimo s t. i.
performativnim prefiksom, na primer:
Ukazujem vam, da se umaknete!
Po Fregeju – na katerega se Austin posredno sklicuje, ko govori o
uveljavljenih teorijah pomena – je v primeru, da se odvisni stavek poja-
vlja za izrazi, kakršna sta »ukazujem« ali »sprašujem« (torej za glagoli
propozicionalne naravnanosti), referenca tega odvisnika prav ta poprej-
šnji »ukazujem« oziroma »sprašujem«. Pri pravkar citiranem primeru
to pomeni, da se ilokucijska moč izjave Umik! po eksplikaciji v Ukazu-
jem vam, da se umaknete! zgubi v referenci, kar paradoksno pomeni, da
ilokucijske moči izjave ni mogoče eksplicirati, ne da bi se pri tem spremenil
tudi pomen izjave.
Tudi sicer je trditev, da performativni prefiks le eksplicira ilokucij-
sko moč izjave, ilokucijska moč in pomen pa sta enaka pri obeh oblikah
izjave, eksplicitni in primarni, težko obraniti. Predvsem je težko pojasni-
ti, zakaj naj bi performativni prefiks, na primer Opozarjam te …, ne imel
reference – »tebe« kot sogovorca in »mene« kot govorca – in zakaj naj
bi »opozarjati« ne imelo smisla, temveč le ilokucijsko moč. Če tovrstni
performativni prefiksi lahko nastopajo tudi kot samostojne (performa-
tivne) izjave, brez dopolnjujočih jih odvisnikov – in tako lahko nastopa-
jo –, na primer Protestiram! ali Opravičujem se! ali Čestitam (vam)!, po-
tem morajo kratko malo imeti tudi pomen, ne le ilokucijsko moč.19
Če pa imajo pomen, ko jih uporabljamo kot samostojne izjave, ni ni-
kakršnega razloga za domnevo, da ta pomen zgubijo, ko jim dodamo od-
visnik.
Kakorkoli se že stvari lotimo in kakorkoli jo že obrnemo, ilokucijska
moč je vedno že vpisana v pomen, lokucija pa ima vedno že neko ilokucij-
sko moč. Searle iz tega sklepa,20 da moramo retično in z njim lokucijsko
18 Prav tam, 107.
19 Na ta argument je opozoril L. J. Cohen v spisu Do Illocutionary Forces Exist?, v: Symposium on J. L.
Austin, n. d., 423–426.
20 J. R. Searle, Austin on Locutionary and Illocutionary Acts., n. d., 150.
