Page 38 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 38
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Nevtralnejša varianta:
Rekel je, kaj naj stori.
preprosto ne more biti ustrezen prenos oziroma izraz retičnega dejanja,
če naj retično dejanje, v nasprotju s fatičnim, eksplicira smisel in referen-
co izjave. Prenos, ki bi Kaj naj storim? v odvisni govor prenesel z Rekel je,
kaj naj stori, paradoksno ne more biti niti povzetek fatičnega dejanja, saj
je fatično dejanje prav izrekanje besed, ki so in kolikor so besede neke-
ga jezika in kolikor so v skladu z njegovo slovnico. Povzeti vprašanje Kaj
naj storim? z izjavo Rekel je, kaj naj stori namreč pomeni, da govorcu ne
le nista znana smisel in referenca, temveč mu tudi slovnica jezika, o in v
katerem govori, ni najbolj domača.
Prenos retičnega dejanja v odvisni govor torej nujno zahteva uporabo
ilokucijskega glagola, natančneje, sleherno lokucijsko dejanje je tudi že ilo-
kucijsko dejanje.
Podobno je že leta 1963 ugotovil tudi R. M. Hare.17
Recimo, da rečemo – to je sicer Austinov priljubljen primer –:
Mačka je na predpražniku.
Izraza »mačka« in »predpražnik« v tej izjavi brez dvoma imata
smisel in referenco. Beseda »na« nedvomno ima smisel, težko pa bi re-
kli, da ima kakšno referenco. Kaj pa beseda »je«? Prav gotovo nima re-
ference z izjemo reference na sedanji čas (če to seveda lahko velja za refe-
renco). Kaj pa smisel? Neki pomen nedvomno ima, toda ali ima smisel v
tistem ožjem pomenu, ki po Austinu izključuje ilokucijsko moč?
V pomenu besedice »je« lahko razločimo vsaj dva elementa:
1. pojem predikacije, pojem, da nekaj je nekaj; in
2. pojem zatrjevanja, trditve, da nekaj je nekaj (v nasprotju s spraše-
vanjem, ali nekaj je nekaj, ukazovanjem, naj nekaj bo nekaj, ali obljublja-
njem, da nekaj bo nekaj).
Medtem ko predikacija spada med frastike, kakor jih imenuje Hare,
torej med elemente, ki so skupni tako trditvi kakor ukazu ali obljubi –
klasično logično bi frastike verjetno lahko opredelili kot propozicional-
ne elemente izjave –, pa je zatrjevanja oziroma trditve spada med tropike,
med tiste elemente izjave, zaradi katerih neka izjava sploh je trditev in po
katerih se kot trditev loči od ukazov ali obljub. Suho slovnično se temu
pravi znak glagolskega načina, in kakor pravi Hare:
/N/ičesar ne moremo reči, ne da bi v rečeno vključili kakšen tropik ali znak
načina. Z drugimi besedami: če karkoli rečemo, mora biti to trditev ali ukaz
17 R. M. Hare, Austin’s Distinction between Locutionary and Illocutionary Acts, v: isti, Practical Inferences,
London, 1971.
Nevtralnejša varianta:
Rekel je, kaj naj stori.
preprosto ne more biti ustrezen prenos oziroma izraz retičnega dejanja,
če naj retično dejanje, v nasprotju s fatičnim, eksplicira smisel in referen-
co izjave. Prenos, ki bi Kaj naj storim? v odvisni govor prenesel z Rekel je,
kaj naj stori, paradoksno ne more biti niti povzetek fatičnega dejanja, saj
je fatično dejanje prav izrekanje besed, ki so in kolikor so besede neke-
ga jezika in kolikor so v skladu z njegovo slovnico. Povzeti vprašanje Kaj
naj storim? z izjavo Rekel je, kaj naj stori namreč pomeni, da govorcu ne
le nista znana smisel in referenca, temveč mu tudi slovnica jezika, o in v
katerem govori, ni najbolj domača.
Prenos retičnega dejanja v odvisni govor torej nujno zahteva uporabo
ilokucijskega glagola, natančneje, sleherno lokucijsko dejanje je tudi že ilo-
kucijsko dejanje.
Podobno je že leta 1963 ugotovil tudi R. M. Hare.17
Recimo, da rečemo – to je sicer Austinov priljubljen primer –:
Mačka je na predpražniku.
Izraza »mačka« in »predpražnik« v tej izjavi brez dvoma imata
smisel in referenco. Beseda »na« nedvomno ima smisel, težko pa bi re-
kli, da ima kakšno referenco. Kaj pa beseda »je«? Prav gotovo nima re-
ference z izjemo reference na sedanji čas (če to seveda lahko velja za refe-
renco). Kaj pa smisel? Neki pomen nedvomno ima, toda ali ima smisel v
tistem ožjem pomenu, ki po Austinu izključuje ilokucijsko moč?
V pomenu besedice »je« lahko razločimo vsaj dva elementa:
1. pojem predikacije, pojem, da nekaj je nekaj; in
2. pojem zatrjevanja, trditve, da nekaj je nekaj (v nasprotju s spraše-
vanjem, ali nekaj je nekaj, ukazovanjem, naj nekaj bo nekaj, ali obljublja-
njem, da nekaj bo nekaj).
Medtem ko predikacija spada med frastike, kakor jih imenuje Hare,
torej med elemente, ki so skupni tako trditvi kakor ukazu ali obljubi –
klasično logično bi frastike verjetno lahko opredelili kot propozicional-
ne elemente izjave –, pa je zatrjevanja oziroma trditve spada med tropike,
med tiste elemente izjave, zaradi katerih neka izjava sploh je trditev in po
katerih se kot trditev loči od ukazov ali obljub. Suho slovnično se temu
pravi znak glagolskega načina, in kakor pravi Hare:
/N/ičesar ne moremo reči, ne da bi v rečeno vključili kakšen tropik ali znak
načina. Z drugimi besedami: če karkoli rečemo, mora biti to trditev ali ukaz
17 R. M. Hare, Austin’s Distinction between Locutionary and Illocutionary Acts, v: isti, Practical Inferences,
London, 1971.
