Page 37 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 37
ilokucijska moč in njena nemoč
2. Lokucija:
Rekel mi je: »Tega ne moreš storiti.«
Ilokucija:
Ugovarjal je zoper moje ravnanje.
Vidimo, da Austin za ponazoritev razlike med lokucijo in ilokuci-
jo uporablja isti pripomoček kot za ponazoritev razlike med fatičnim in
retičnim dejanjem, namreč razlikovanje med premim in odvisnim govo-
rom. Fatično in lokucijsko dejanje naj bi tako izražal premi govor, retič-
no in ilokucijsko pa odvisni govor.
V prvem trenutku preseneti, da retično dejanje, ki je pravzaprav ekvi-
valentno lokucijskemu dejanju samemu, v konfrontaciji s fatičnim deja-
njem izraža odvisni govor, lokucijsko dejanje, ki je pravzaprav (le) retič-
no dejanje, pa v konfrontaciji z ilokucijskim dejanjem premi govor. Prese-
nečenje še stopnjuje – in obenem pojasnjuje – to, da retičnega dejanja v od-
visnem govoru ne moremo izraziti, ne da bi pri tem že uporabili ilokucij-
ski glago1.16 Zelo splošnega sicer, ki je do glagolov, uporabljenih pri izraža-
nju ilokucijskih dejanj, v razmerju rodu do vrste, pa vseeno že ilokucijske-
ga: »reči« brez dvoma že izraža neko splošno ilokucijsko moč, »rečemo«
pa seveda lahko tudi na več bolj specifičnih načinov: lahko »ukažemo«,
»zahtevamo«, »prosimo« … »Reči« ni in ne more biti ilokucijsko nev-
tralen glagol, če naj se ne vrnemo v predzgodovino teorije govornih dejanj,
v teorijo »izvirnega performativa«, ki se je zalomila prav ob vprašanju, ali
»konstatirati« ne pomeni prav tako nekaj izvršiti kakor, na primer, »per-
formativno« obljubiti. Če se ob tem spomnimo še na Austinovo definicijo
specifike ilokucijskega dejanja, da namreč eksplicira moč izjave, potem mo-
ramo pač ugotoviti, da retičnega dejanja ni mogoče izraziti, ne da bi s tem že
izrazili tudi ilokucijsko dejanje.
Zagata je še večja, saj se je nuja po vzpostavitvi dispozitiva lokucija/
ilokucija pokazala prav zaradi prepričanja, da lahko lokucija eksplicira le
pomen izjave, ne pa tudi njene moči. Zdaj pa se je pokazalo, da sleherna
izjava že vsebuje tudi neko potencialno ilokucijsko moč in, kar je še huje,
da je ta moč vpisana v sam pomen.
Kajti kako naj, na primer, povzamemo oziroma izrazimo retično de-
janje:
Kaj naj storim?
Kako drugače kot:
Vprašal (me) je, kaj naj stori.
16 Na ta paradoks je prvi opozoril J. R. Searle v spisu Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Es-
says on J. L. Austin, n. d., 147.
2. Lokucija:
Rekel mi je: »Tega ne moreš storiti.«
Ilokucija:
Ugovarjal je zoper moje ravnanje.
Vidimo, da Austin za ponazoritev razlike med lokucijo in ilokuci-
jo uporablja isti pripomoček kot za ponazoritev razlike med fatičnim in
retičnim dejanjem, namreč razlikovanje med premim in odvisnim govo-
rom. Fatično in lokucijsko dejanje naj bi tako izražal premi govor, retič-
no in ilokucijsko pa odvisni govor.
V prvem trenutku preseneti, da retično dejanje, ki je pravzaprav ekvi-
valentno lokucijskemu dejanju samemu, v konfrontaciji s fatičnim deja-
njem izraža odvisni govor, lokucijsko dejanje, ki je pravzaprav (le) retič-
no dejanje, pa v konfrontaciji z ilokucijskim dejanjem premi govor. Prese-
nečenje še stopnjuje – in obenem pojasnjuje – to, da retičnega dejanja v od-
visnem govoru ne moremo izraziti, ne da bi pri tem že uporabili ilokucij-
ski glago1.16 Zelo splošnega sicer, ki je do glagolov, uporabljenih pri izraža-
nju ilokucijskih dejanj, v razmerju rodu do vrste, pa vseeno že ilokucijske-
ga: »reči« brez dvoma že izraža neko splošno ilokucijsko moč, »rečemo«
pa seveda lahko tudi na več bolj specifičnih načinov: lahko »ukažemo«,
»zahtevamo«, »prosimo« … »Reči« ni in ne more biti ilokucijsko nev-
tralen glagol, če naj se ne vrnemo v predzgodovino teorije govornih dejanj,
v teorijo »izvirnega performativa«, ki se je zalomila prav ob vprašanju, ali
»konstatirati« ne pomeni prav tako nekaj izvršiti kakor, na primer, »per-
formativno« obljubiti. Če se ob tem spomnimo še na Austinovo definicijo
specifike ilokucijskega dejanja, da namreč eksplicira moč izjave, potem mo-
ramo pač ugotoviti, da retičnega dejanja ni mogoče izraziti, ne da bi s tem že
izrazili tudi ilokucijsko dejanje.
Zagata je še večja, saj se je nuja po vzpostavitvi dispozitiva lokucija/
ilokucija pokazala prav zaradi prepričanja, da lahko lokucija eksplicira le
pomen izjave, ne pa tudi njene moči. Zdaj pa se je pokazalo, da sleherna
izjava že vsebuje tudi neko potencialno ilokucijsko moč in, kar je še huje,
da je ta moč vpisana v sam pomen.
Kajti kako naj, na primer, povzamemo oziroma izrazimo retično de-
janje:
Kaj naj storim?
Kako drugače kot:
Vprašal (me) je, kaj naj stori.
16 Na ta paradoks je prvi opozoril J. R. Searle v spisu Austin on Locutionary and Illocutionary Acts, v: Es-
says on J. L. Austin, n. d., 147.
