Page 36 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 36
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
benega (aktualnega): isti fem je mogoče uporabiti oziroma uporabljati ob
različnih priložnostih (izjavljanja), z različnim smislom in referenco, in
tako tvori vsakič drug(ačen) rem. Rem je, narobe, enota govora, izjava s
povsem določenim smislom in referenco, pa vseeno, kakor pravi Austin,
»meglena ali nična ali obskurna«.14 Kako naj to razumemo?
Preprosto tako, da nam lokucijsko dejanje, ki se dopolni s slehernim
(uspešnim) retičnim dejanjem, postreže le s pomenom izjave, nič pa nam
ne pove o njeni moči.
Če na primer rečemo:
Bik vas bo napadel.,
nam je bolj ali manj jasen pomen to izjave (njen referent: bik, in smisel:
bikov napad), povsem nepojasnjena pa ostaja njena ilokucijska moč, na-
mreč ali gre za trditev, opozorilo, grožnjo ali morda za kaj četrtega. Dej-
stvo, da je moč izjave mogoče bolj ali manj natančno razbrati iz »oko-
liščin« izjavljanja (karkoli naj »okoliščine« pač že pomenijo), je za po-
trebe naše razprave nepomembno: zanima nas, ali in kako je ilokucijska
moč izjave vpisana v izjavo samo.
Ko izvršujemo neko lokucijsko dejanje, s tem pravzaprav tudi že –
kot v primeru lokucijskih poddejanj – izvršujemo neko ilokucijsko deja-
nje, na primer sprašujemo ali odgovarjamo (na vprašanje), informiramo,
zagotavljamo ali opozarjamo, razglašamo sodbo, namero ali cilj, se dogo-
varjamo, apeliramo ali kritiziramo, le da v lokuciji ta (ilokucijska) moč ni
neposredno opredeljena. Natančno za to pa gre Austinu, namreč za razlo-
čitev načinov uporabe govora oziroma, z drugimi besedami, za vzposta-
vitev razlike med pomenom in močjo (izjave), prav kakor se znotraj po-
mena razlikujeta smisel in referenca.
Že takoj na začetku pa se v zvezi z opredelitvijo ilokucijske moči ozi-
roma ilokucijskega dejanja pojavi nekaj teoretsko sicer izredno plodnih
nevšečnosti, ki se jih teoriji ilokucijskih dejanj ni uspelo znebiti vse do
danes.
Rekli smo že, da je za Austina izvršiti lokucijsko dejanje eo ipso izvr-
šiti tudi ilokucijsko dejanje – le da njegova moč ni eksplicitno markira-
na. Razliko ilustrira s tem primerom:15
1. Lokucija:
Rekel mi je: »Ustreli jo.«
Ilokucija:
Silil me je (ali svetoval mi je ali ukazal mi je), naj jo ustrelim.
14 J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, slov. prev. B. Lešnik, Ljubljana 1990, 88.
15 Prav tam, 91.
benega (aktualnega): isti fem je mogoče uporabiti oziroma uporabljati ob
različnih priložnostih (izjavljanja), z različnim smislom in referenco, in
tako tvori vsakič drug(ačen) rem. Rem je, narobe, enota govora, izjava s
povsem določenim smislom in referenco, pa vseeno, kakor pravi Austin,
»meglena ali nična ali obskurna«.14 Kako naj to razumemo?
Preprosto tako, da nam lokucijsko dejanje, ki se dopolni s slehernim
(uspešnim) retičnim dejanjem, postreže le s pomenom izjave, nič pa nam
ne pove o njeni moči.
Če na primer rečemo:
Bik vas bo napadel.,
nam je bolj ali manj jasen pomen to izjave (njen referent: bik, in smisel:
bikov napad), povsem nepojasnjena pa ostaja njena ilokucijska moč, na-
mreč ali gre za trditev, opozorilo, grožnjo ali morda za kaj četrtega. Dej-
stvo, da je moč izjave mogoče bolj ali manj natančno razbrati iz »oko-
liščin« izjavljanja (karkoli naj »okoliščine« pač že pomenijo), je za po-
trebe naše razprave nepomembno: zanima nas, ali in kako je ilokucijska
moč izjave vpisana v izjavo samo.
Ko izvršujemo neko lokucijsko dejanje, s tem pravzaprav tudi že –
kot v primeru lokucijskih poddejanj – izvršujemo neko ilokucijsko deja-
nje, na primer sprašujemo ali odgovarjamo (na vprašanje), informiramo,
zagotavljamo ali opozarjamo, razglašamo sodbo, namero ali cilj, se dogo-
varjamo, apeliramo ali kritiziramo, le da v lokuciji ta (ilokucijska) moč ni
neposredno opredeljena. Natančno za to pa gre Austinu, namreč za razlo-
čitev načinov uporabe govora oziroma, z drugimi besedami, za vzposta-
vitev razlike med pomenom in močjo (izjave), prav kakor se znotraj po-
mena razlikujeta smisel in referenca.
Že takoj na začetku pa se v zvezi z opredelitvijo ilokucijske moči ozi-
roma ilokucijskega dejanja pojavi nekaj teoretsko sicer izredno plodnih
nevšečnosti, ki se jih teoriji ilokucijskih dejanj ni uspelo znebiti vse do
danes.
Rekli smo že, da je za Austina izvršiti lokucijsko dejanje eo ipso izvr-
šiti tudi ilokucijsko dejanje – le da njegova moč ni eksplicitno markira-
na. Razliko ilustrira s tem primerom:15
1. Lokucija:
Rekel mi je: »Ustreli jo.«
Ilokucija:
Silil me je (ali svetoval mi je ali ukazal mi je), naj jo ustrelim.
14 J. L. Austin, Kako napravimo kaj z besedami, slov. prev. B. Lešnik, Ljubljana 1990, 88.
15 Prav tam, 91.
