Page 35 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 35
ilokucijska moč in njena nemoč
Forguson13 predlaga, da fonetično dejanje velja za fatično le, če je bila go-
vorčeva intenca izreči besede, ki veljajo za besede nekega jezika in se rav-
najo v skladu z njegovo slovnico. Recimo tem intencam jezikovne inten-
ce ali J-intence.
Podobno velja za razmerje med fatičnim in retičnim dejanjem: s tem
ko izvršujemo fatično dejanje, pravzaprav že izvršujemo tudi neko retič-
no dejanje, vendar ne nujno: za nekom lahko, na primer, ponovimo ka-
kšen stavek, ne da bi natančno vedeli, kakšna sta njegov smisel in refe-
renca. Tako po Austinu premi govor, na primer:
Rekel je: »Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil.«
izraža fatično dejanje, odvisni govor, na primer:
Rekel je, da Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil.,
pa retično dejanje. Na videz sta si stavka sicer podobna, vendar premi go-
vor pri prenašanju besed nekoga drugega običajno uporabimo takrat, ka-
dar želimo čim natančneje prenesti povedano, pa ne vemo natančno, ali
pa nismo povsem prepričani, da vemo, o čem je govor in na kaj se pove-
dano nanaša. Najvarnejši način prenosa povedanega v takem primeru je
prav oblika Rekel je: »…«.
Prenos povedanega v odvisnem govoru, Rekel je, da …, pa je, narobe,
znak, da smo si s povedanim povsem na jasnem, da torej poznamo tako
smisel kakor referenco prenesene izjave, in da smo ju kot taki tudi prenesli.
Naše ravnanje torej ponovno vključuje intence, namreč intence, da pove-
dano prenesemo z natančno določenim smislom in natančno določeno
referenco, intence torej, ki jih premi govor ne pozna. Recimo tem inten-
cam intence smisla in reference ali SR-intence.
Razlika med femom in remom je pravzaprav prav v stopnji določe-
nosti: medtem ko o femu lahko rečemo, da je določljiv (dokler gre le za
besede, ki pripadajo besedišču nekega jezika, ki niso konkretizirane s
specifično izjavljalno situacijo, sta njuna smisel in referenca povsem od-
prta, tako rekoč neskončna – zlasti če izrečeno vsebuje več zaimkov, pre-
dlogov, prislovov in drugih deiktičnih elementov), pa je rem že povsem
določen: prav s tem, da smo ga uporabili v konkretni izjavljalni situaciji,
z intenco določenega smisla in reference, smo mu odvzeli tisto neskonč-
no aplikabilnost fema.
Lingvistično rečeno je fem enota jezika, je (še) ne-smiselna, kar po-
meni le to, da njena smisel in referenca še nista določena, da ima prav
zato, ker je enota jezika, številne (potencialne) pomene, pa prav zato no-
13 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973,
162.
Forguson13 predlaga, da fonetično dejanje velja za fatično le, če je bila go-
vorčeva intenca izreči besede, ki veljajo za besede nekega jezika in se rav-
najo v skladu z njegovo slovnico. Recimo tem intencam jezikovne inten-
ce ali J-intence.
Podobno velja za razmerje med fatičnim in retičnim dejanjem: s tem
ko izvršujemo fatično dejanje, pravzaprav že izvršujemo tudi neko retič-
no dejanje, vendar ne nujno: za nekom lahko, na primer, ponovimo ka-
kšen stavek, ne da bi natančno vedeli, kakšna sta njegov smisel in refe-
renca. Tako po Austinu premi govor, na primer:
Rekel je: »Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil.«
izraža fatično dejanje, odvisni govor, na primer:
Rekel je, da Janez Stanovnik ne ve več, kako bi se obrnil.,
pa retično dejanje. Na videz sta si stavka sicer podobna, vendar premi go-
vor pri prenašanju besed nekoga drugega običajno uporabimo takrat, ka-
dar želimo čim natančneje prenesti povedano, pa ne vemo natančno, ali
pa nismo povsem prepričani, da vemo, o čem je govor in na kaj se pove-
dano nanaša. Najvarnejši način prenosa povedanega v takem primeru je
prav oblika Rekel je: »…«.
Prenos povedanega v odvisnem govoru, Rekel je, da …, pa je, narobe,
znak, da smo si s povedanim povsem na jasnem, da torej poznamo tako
smisel kakor referenco prenesene izjave, in da smo ju kot taki tudi prenesli.
Naše ravnanje torej ponovno vključuje intence, namreč intence, da pove-
dano prenesemo z natančno določenim smislom in natančno določeno
referenco, intence torej, ki jih premi govor ne pozna. Recimo tem inten-
cam intence smisla in reference ali SR-intence.
Razlika med femom in remom je pravzaprav prav v stopnji določe-
nosti: medtem ko o femu lahko rečemo, da je določljiv (dokler gre le za
besede, ki pripadajo besedišču nekega jezika, ki niso konkretizirane s
specifično izjavljalno situacijo, sta njuna smisel in referenca povsem od-
prta, tako rekoč neskončna – zlasti če izrečeno vsebuje več zaimkov, pre-
dlogov, prislovov in drugih deiktičnih elementov), pa je rem že povsem
določen: prav s tem, da smo ga uporabili v konkretni izjavljalni situaciji,
z intenco določenega smisla in reference, smo mu odvzeli tisto neskonč-
no aplikabilnost fema.
Lingvistično rečeno je fem enota jezika, je (še) ne-smiselna, kar po-
meni le to, da njena smisel in referenca še nista določena, da ima prav
zato, ker je enota jezika, številne (potencialne) pomene, pa prav zato no-
13 L. W. Forguson, Locutionary and Illocutionary Acts, v: Essays on J. L. Austin, ur. I. Berlin, Oxford 1973,
162.
