Page 34 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 34
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Pokaže se torej, da začetna definicija performativa, da namreč rabi
za izvršitev dejanja, ki bi ga komaj lahko, vsekakor pa ne tako natančno,
izvršili na drug način, ni zadostna: izraz »izvršiti (neko) dejanje« je vse
preširok in preohlapen, da bi bil lahko teoretsko uporaben. Treba je to-
rej začeti znova, predvsem pa na novo in natančneje opredeliti, kaj po-
meni, da s tem, ko nekaj rečemo, tudi nekaj storimo, naredimo oziro-
ma izvršimo.
Austin loči kar nekaj načinov, bolje, nivojev, ko nekaj reči pomeni tudi
nekaj narediti.
1. Ko nekaj rečemo, najprej in predvsem izrekamo neke določene
glasove, kar Austin imenuje fonetično dejanje, ustrezno »izjavo«, ki je
njegov proizvod, pa fon.
2. S tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, nadalje izrekamo neke
besede, tj. glasove določene vrste, ki pripadajo in kolikor pripadajo bese-
dišču nekega jezika in so v skladu z njegovo slovnico. To dejanje Austin
imenuje fatično dejanje, izjavo, ki je njegov proizvod, pa fem.
3. S tem ko izrekamo neki fem, katerega elementi so besede nekega
jezika, ki so ne le izrečene v skladu s slovnico tega jezika, temveč imajo
tudi določen smisel in referenco (torej pomen), pa izvršujemo tudi retič-
no dejanje, katerega proizvod je izjava, ki jo Austin poimenuje rem.
Reči nekaj v tem smislu, torej reči nekaj, kar ima smisel in referenco,
ki skupaj tvorita pomen izjave, pa obenem pomeni izvršiti tudi neko do-
ločeno lokucijsko dejanje.
Pogoj za uspešno izvršitev lokucijskega dejanja je izvršitev vseh treh
omenjenih poddejanj: fonetičnega, ki je pogoj fatičnega (da lahko sploh
izrečemo kakšno besedo, ki pripada /in kolikor pripada/ besedišču ne-
kega jezika in je v skladu s slovnico tega jezika, moramo najprej izreči
neke glasove), fatičnega, ki je pogoj retičnega (da lahko izrečenim bese-
dam sploh pripišemo smisel in referenco, morajo pripadati besedišču ka-
kšnega jezika in biti izrečene v skladu z njegovo slovnico), ter retičnega,
ki hierarhijo teh dejanj, ki so strogo analitična (in torej sama po sebi ne
obstajajo, tako da jih je mogoče razločiti šele z analizo), preoblikuje v lo-
kucijsko dejanje.
Četudi je fonetično dejanje nujni pogoj fatičnega dejanja, ni njegov
zadostni pogoj; če namreč s tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, prav-
zaprav izvršujemo že tudi fatično dejanje, pa to ne velja nujno: če opici
uspe izustiti skupek glasov, ki, na primer, spominjajo na slovenskemu be-
sedišču pripadajočo besedico »da«, to vendarle še ni (nujno) fatično de-
janje, pravi Austin. Da bi se izognil tej in podobnim nevšečnostim, L. W.
Pokaže se torej, da začetna definicija performativa, da namreč rabi
za izvršitev dejanja, ki bi ga komaj lahko, vsekakor pa ne tako natančno,
izvršili na drug način, ni zadostna: izraz »izvršiti (neko) dejanje« je vse
preširok in preohlapen, da bi bil lahko teoretsko uporaben. Treba je to-
rej začeti znova, predvsem pa na novo in natančneje opredeliti, kaj po-
meni, da s tem, ko nekaj rečemo, tudi nekaj storimo, naredimo oziro-
ma izvršimo.
Austin loči kar nekaj načinov, bolje, nivojev, ko nekaj reči pomeni tudi
nekaj narediti.
1. Ko nekaj rečemo, najprej in predvsem izrekamo neke določene
glasove, kar Austin imenuje fonetično dejanje, ustrezno »izjavo«, ki je
njegov proizvod, pa fon.
2. S tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, nadalje izrekamo neke
besede, tj. glasove določene vrste, ki pripadajo in kolikor pripadajo bese-
dišču nekega jezika in so v skladu z njegovo slovnico. To dejanje Austin
imenuje fatično dejanje, izjavo, ki je njegov proizvod, pa fem.
3. S tem ko izrekamo neki fem, katerega elementi so besede nekega
jezika, ki so ne le izrečene v skladu s slovnico tega jezika, temveč imajo
tudi določen smisel in referenco (torej pomen), pa izvršujemo tudi retič-
no dejanje, katerega proizvod je izjava, ki jo Austin poimenuje rem.
Reči nekaj v tem smislu, torej reči nekaj, kar ima smisel in referenco,
ki skupaj tvorita pomen izjave, pa obenem pomeni izvršiti tudi neko do-
ločeno lokucijsko dejanje.
Pogoj za uspešno izvršitev lokucijskega dejanja je izvršitev vseh treh
omenjenih poddejanj: fonetičnega, ki je pogoj fatičnega (da lahko sploh
izrečemo kakšno besedo, ki pripada /in kolikor pripada/ besedišču ne-
kega jezika in je v skladu s slovnico tega jezika, moramo najprej izreči
neke glasove), fatičnega, ki je pogoj retičnega (da lahko izrečenim bese-
dam sploh pripišemo smisel in referenco, morajo pripadati besedišču ka-
kšnega jezika in biti izrečene v skladu z njegovo slovnico), ter retičnega,
ki hierarhijo teh dejanj, ki so strogo analitična (in torej sama po sebi ne
obstajajo, tako da jih je mogoče razločiti šele z analizo), preoblikuje v lo-
kucijsko dejanje.
Četudi je fonetično dejanje nujni pogoj fatičnega dejanja, ni njegov
zadostni pogoj; če namreč s tem, ko izvršujemo fonetično dejanje, prav-
zaprav izvršujemo že tudi fatično dejanje, pa to ne velja nujno: če opici
uspe izustiti skupek glasov, ki, na primer, spominjajo na slovenskemu be-
sedišču pripadajočo besedico »da«, to vendarle še ni (nujno) fatično de-
janje, pravi Austin. Da bi se izognil tej in podobnim nevšečnostim, L. W.
