Page 33 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 33
ilokucijska moč in njena nemoč
Sprva se zdi, da mora biti izjava, če naj bo performativna, izrečena v
1. osebi ednine prezenta indikativa aktiva, na primer:
To ladjo krstim …,
ali pa (in tu gre predvsem za javne napise in opozorila) v 2. ali 3. osebi
ednine prezenta indikativa aktiva:
Potniki so naprošeni …
Kmalu pa se pokaže, da »sploh ni nujno, da bi bila neka izjava, zato da
bi bila performativna, izražena v eni izmed teh oblik. Reči ‘Zapri vrata!’ je
– to se vidi – prav tako lahko performativ, prav tako izvršitev nekega deja-
nja, kakor reči ‘Ukazujem ti, da zapreš vrata!’«,11 pač odvisno od pogojev
performativnosti iz 1. točke, torej od konkretnih okoliščin, od osebe in me-
sta izjavljanja.
Na neki način bi torej lahko rekli, da sami pogoji performativnosti bloki-
rajo kriterije, celo možnosti formalnih kriterijev performativnosti.
Primarni performativ, kakor Austin poimenuje obliko »Zapri vra-
ta!«, je sicer res vedno mogoče prevesti v eksplicitni performativ »Uka-
zujem ti, da zapreš vrata!«, ki nam eksplicitno pove, kako hoče biti (pri-
marni performativ) razumljen. Ker pa je primarni performativ samo-
stojno rabljena oblika, katere značilnost je prav neeksplicitnost (tudi in
predvsem pri doseganju učinka), je taka transformacija nujno vedno pre-
pozna.
Formalnemu – gramatičnemu – kriteriju performativnosti na neki na-
čin torej spodleti prav zaradi pogojev performativnosti, če pa pritegnemo še
prvotno definicijo, ki je Austina sploh pripeljala do distinkcije performa-
tiv/konstativ, da je namreč performativ, v nasprotju s konstativom, bolj iz-
vrševanje kakor izrekanje nečesa, je ogrožen sam teoretski dispozitiv, saj –
in to so Austinove besede – kadar kaj ugotavljamo, opisujemo ali poročamo,
izvršujemo dejanje, ki je dejanje prav toliko kot dejanje ukazovanja in opo-
zarjanja.12
To pomeni, da je tudi konstativ lahko performativ(en). Še več: tudi
konstativ je lahko – če že ne performativ(en), pa vsaj – nekonstativen.
Če nekomu (na primer naključnemu sopotniku), na videz konstativno,
rečemo:
Lepo vreme imamo.,
s takšno izjavo pogosto sploh ne želimo izraziti mnenja o dejanskem sta-
nju vremenske situacije, temveč, na primer, le pridobiti sogovornika.
11 J. L. Austin, Performatif – Constatif, n. d., 274.
12 Isti, Performative Utterances, n. d., 249.
Sprva se zdi, da mora biti izjava, če naj bo performativna, izrečena v
1. osebi ednine prezenta indikativa aktiva, na primer:
To ladjo krstim …,
ali pa (in tu gre predvsem za javne napise in opozorila) v 2. ali 3. osebi
ednine prezenta indikativa aktiva:
Potniki so naprošeni …
Kmalu pa se pokaže, da »sploh ni nujno, da bi bila neka izjava, zato da
bi bila performativna, izražena v eni izmed teh oblik. Reči ‘Zapri vrata!’ je
– to se vidi – prav tako lahko performativ, prav tako izvršitev nekega deja-
nja, kakor reči ‘Ukazujem ti, da zapreš vrata!’«,11 pač odvisno od pogojev
performativnosti iz 1. točke, torej od konkretnih okoliščin, od osebe in me-
sta izjavljanja.
Na neki način bi torej lahko rekli, da sami pogoji performativnosti bloki-
rajo kriterije, celo možnosti formalnih kriterijev performativnosti.
Primarni performativ, kakor Austin poimenuje obliko »Zapri vra-
ta!«, je sicer res vedno mogoče prevesti v eksplicitni performativ »Uka-
zujem ti, da zapreš vrata!«, ki nam eksplicitno pove, kako hoče biti (pri-
marni performativ) razumljen. Ker pa je primarni performativ samo-
stojno rabljena oblika, katere značilnost je prav neeksplicitnost (tudi in
predvsem pri doseganju učinka), je taka transformacija nujno vedno pre-
pozna.
Formalnemu – gramatičnemu – kriteriju performativnosti na neki na-
čin torej spodleti prav zaradi pogojev performativnosti, če pa pritegnemo še
prvotno definicijo, ki je Austina sploh pripeljala do distinkcije performa-
tiv/konstativ, da je namreč performativ, v nasprotju s konstativom, bolj iz-
vrševanje kakor izrekanje nečesa, je ogrožen sam teoretski dispozitiv, saj –
in to so Austinove besede – kadar kaj ugotavljamo, opisujemo ali poročamo,
izvršujemo dejanje, ki je dejanje prav toliko kot dejanje ukazovanja in opo-
zarjanja.12
To pomeni, da je tudi konstativ lahko performativ(en). Še več: tudi
konstativ je lahko – če že ne performativ(en), pa vsaj – nekonstativen.
Če nekomu (na primer naključnemu sopotniku), na videz konstativno,
rečemo:
Lepo vreme imamo.,
s takšno izjavo pogosto sploh ne želimo izraziti mnenja o dejanskem sta-
nju vremenske situacije, temveč, na primer, le pridobiti sogovornika.
11 J. L. Austin, Performatif – Constatif, n. d., 274.
12 Isti, Performative Utterances, n. d., 249.
