Page 32 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 32
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
V performativih je našel prav primer takih filozofsko »smetiščnih«
izjav,10 ki pa za nameček ne le niso bodisi resnične bodisi neresnične, tem-
več celo rabijo »za izvršitev nekega dejanja. Formulirati tako izjavo je izvr-
šiti dejanje /…/, dejanje, ki bi ga (morda) komaj lahko – vsaj s tako natanč-
nostjo ne – izvršili na drug način. /Poudaril I. Ž. Ž./«
Primeri performativov, ki jih je Austin ponudil za vzorčne in ki so da-
nes tudi že precej oguljeni, so tile:
To ladjo krstim za Svobodo!
Opravičujem se.
Želim vam dobrodošlico!
Svetujem vam, da to storite.
Performativ naj bi torej, v nasprotju s konstativom, ki le nekaj ugota-
vlja oziroma o nečem poroča, nekaj izvrševal – in pri tej Austinovi prvi
definiciji bomo vztrajali, saj se bo kmalu pokazalo, da ni zadostna –, da
pa bi bilo to sploh mogoče, da bi bil performativ lahko »posrečen«,
»happy«, morajo biti izpolnjeni tile pogoji:
1. Obstajati mora sprejet konvencionalni postopek, ki ima določene
konvencionalne učinke, ta postopek pa vključuje uporabo določenih be-
sed oziroma zahteva, da določene osebe v določenih okoliščinah izreče-
jo določene besede; v nasprotnem primeru je izjava nična in brez učinka.
2. Biti moramo iskreni. Pogoji iz prve točke so lahko izpolnjeni, pa
vendar s svojo izjavo ne izvršimo (nameravanega oziroma želenega) per-
formativnega dejanja. Če na primer rečemo:
Obljubljam, da …,
pa pri tem nimamo namena obljube tudi držati, smo zlorabili formulo
obljube, neiskreno obljubili in je naša izjava prazna: uporabili smo sicer
pravo form(ul)o, vendar brez ustrezne vsebine.
3. In končno: naše ravnanje mora biti v skladu z izvršenim govor-
nim dejanjem. Lahko da smo iskreno obljubili, a se pozneje nismo vedli v
skladu z dano obljubo. V tem primeru je naša izjava neposrečena na neki
tretji način, ki ga je Austin poimenoval »prelomitev obveze«.
Potem ko je Austin postavil pogoje za uspešno performativnost, je
poskušal najti kakšen formalni, gramatični ali leksikalni kriterij, v skla-
du s katerim bi bilo mogoče določiti, ali je neka izjava performativna.
10 Da ne bi v obravnavano problematiko že na začetku vnesli preveč zmede, nekaj terminoloških pojasnil: s
stavkom razumemo abstraktno konstrukcijo, ki je stvar gramatike, z izjavo pa vsakokratno udejanjitev te
abstraktne konstrukcije v govoru (čeprav je pot prav nasprotna: stavek kot abstraktni konstrukt je mogoč
šele na podlagi izjav).
Izjava je generično ime: sodba je tako vrsta izjave, katere lastnost je, da je lahko resnična ali neresnična.
Izjavljanje pa je dejanje pojavitve neke izjave, posredno torej udejanjitve abstraktne konstrukcije stavka v
govoru.
V performativih je našel prav primer takih filozofsko »smetiščnih«
izjav,10 ki pa za nameček ne le niso bodisi resnične bodisi neresnične, tem-
več celo rabijo »za izvršitev nekega dejanja. Formulirati tako izjavo je izvr-
šiti dejanje /…/, dejanje, ki bi ga (morda) komaj lahko – vsaj s tako natanč-
nostjo ne – izvršili na drug način. /Poudaril I. Ž. Ž./«
Primeri performativov, ki jih je Austin ponudil za vzorčne in ki so da-
nes tudi že precej oguljeni, so tile:
To ladjo krstim za Svobodo!
Opravičujem se.
Želim vam dobrodošlico!
Svetujem vam, da to storite.
Performativ naj bi torej, v nasprotju s konstativom, ki le nekaj ugota-
vlja oziroma o nečem poroča, nekaj izvrševal – in pri tej Austinovi prvi
definiciji bomo vztrajali, saj se bo kmalu pokazalo, da ni zadostna –, da
pa bi bilo to sploh mogoče, da bi bil performativ lahko »posrečen«,
»happy«, morajo biti izpolnjeni tile pogoji:
1. Obstajati mora sprejet konvencionalni postopek, ki ima določene
konvencionalne učinke, ta postopek pa vključuje uporabo določenih be-
sed oziroma zahteva, da določene osebe v določenih okoliščinah izreče-
jo določene besede; v nasprotnem primeru je izjava nična in brez učinka.
2. Biti moramo iskreni. Pogoji iz prve točke so lahko izpolnjeni, pa
vendar s svojo izjavo ne izvršimo (nameravanega oziroma želenega) per-
formativnega dejanja. Če na primer rečemo:
Obljubljam, da …,
pa pri tem nimamo namena obljube tudi držati, smo zlorabili formulo
obljube, neiskreno obljubili in je naša izjava prazna: uporabili smo sicer
pravo form(ul)o, vendar brez ustrezne vsebine.
3. In končno: naše ravnanje mora biti v skladu z izvršenim govor-
nim dejanjem. Lahko da smo iskreno obljubili, a se pozneje nismo vedli v
skladu z dano obljubo. V tem primeru je naša izjava neposrečena na neki
tretji način, ki ga je Austin poimenoval »prelomitev obveze«.
Potem ko je Austin postavil pogoje za uspešno performativnost, je
poskušal najti kakšen formalni, gramatični ali leksikalni kriterij, v skla-
du s katerim bi bilo mogoče določiti, ali je neka izjava performativna.
10 Da ne bi v obravnavano problematiko že na začetku vnesli preveč zmede, nekaj terminoloških pojasnil: s
stavkom razumemo abstraktno konstrukcijo, ki je stvar gramatike, z izjavo pa vsakokratno udejanjitev te
abstraktne konstrukcije v govoru (čeprav je pot prav nasprotna: stavek kot abstraktni konstrukt je mogoč
šele na podlagi izjav).
Izjava je generično ime: sodba je tako vrsta izjave, katere lastnost je, da je lahko resnična ali neresnična.
Izjavljanje pa je dejanje pojavitve neke izjave, posredno torej udejanjitve abstraktne konstrukcije stavka v
govoru.
