Page 31 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 31
ilokucijska moč in njena nemoč
re lahko uporabimo le tako, da ustrezno spremenimo tudi besedilo. Se-
veda je kar najpomembneje, kako moramo besedilo spremeniti, da lahko
vanj vključimo ustrezni sinonim.
5. Šele potem, ko smo s skupinskim delom prešli te štiri korake, se
lahko lotimo razlage pomena posameznih terminov, njihovih medse-
bojnih odnosov in odnosov s poljem, ki ga zaznamujejo in obvladuje-
jo. Ključna točka razlage je seveda pojasnitev, zakaj izrazi, ki so se nam a
priori, sami na sebi in zunaj konteksta, zdeli povsem plavzibilni, konte-
kstualno niso uporabni.
6. Svoje ugotovitve šele zdaj – in ne morebiti še preden smo z razi-
skavo sploh začeli – lahko primerjamo z ugotovitvami strokovnjakov in
gramatikov ter jezikoslovcev, ki so o danem diskurzivnem področju že
pisali.7
Vendar je to šele začetek, pravzaprav priprava na začetek. Taka podrob-
na analiza subtilnih diskurzivnih razlik je namreč za Austina vnaprejšnji
pogoj slehernega teoriziranja: s točko 6 se teoriziranje ne konča, temveč šele
prav začne.
Prav zato se Austin ni mogel vnaprej zadovoljiti s suho filozofsko raz-
delitvijo sodb zgolj na resnične in neresnične: sodbi lahko »spodleti« na
mnogo različnih načinov, ne le na neresničnostnega; lahko je preprosto ne-
primerna ali neustrezna, kaj to pomeni, pa nam lahko razkrije le podrobna
analiza razlik vsakdanjega govora.
Na kolokviju o analitični filozofiji, ki je leta 1958 potekal v Royaumon-
tu (takrat so predavanja, ki tvorijo knjigo How to Do Things with Words, že
za njim), je Austin razlikovanje med performativom in konstativom vpeljal
prav z distanco oziroma ironijo do tradicionalne filozofske razdelitve sodb
na resnične in neresnične: »Konstativna izjava ima pod imenom trditve /
assertion/, ki je tako draga filozofom, to lastnost, da je lahko resnična ali ne-
resnična. Performativna izjava ne more biti ne eno ne drugo.«8 In na dru-
gem mestu: »Ni nam treba iti zelo daleč nazaj v zgodovino filozofije, da bi
videli, da si filozofi bolj ali manj redno domišljajo, da je edina lastnost, edi-
na lastnost katerekoli izjave (tj. vsega, kar rečemo), ta, da je resnična ali vsaj
neresnična.«9
7 Najčistejši prikaz te tehnike je Austinovo verjetno najmanj znano delo Sense and Sensibilia, ki se loti
teorije percepcije (natančneje, diskurza teorije percepcije), kakor je razvita predvsem v spisu A. Ayerja
Foundations of Empirical Knowledge in v spisu H. H. Pricea Perception.
8 J. L. Austin, Performatif – Constatif, n. d., 271.
9 Isti, Performative Utterances, v: isti, Philosophical Papers, Oxford 1984, 233.
re lahko uporabimo le tako, da ustrezno spremenimo tudi besedilo. Se-
veda je kar najpomembneje, kako moramo besedilo spremeniti, da lahko
vanj vključimo ustrezni sinonim.
5. Šele potem, ko smo s skupinskim delom prešli te štiri korake, se
lahko lotimo razlage pomena posameznih terminov, njihovih medse-
bojnih odnosov in odnosov s poljem, ki ga zaznamujejo in obvladuje-
jo. Ključna točka razlage je seveda pojasnitev, zakaj izrazi, ki so se nam a
priori, sami na sebi in zunaj konteksta, zdeli povsem plavzibilni, konte-
kstualno niso uporabni.
6. Svoje ugotovitve šele zdaj – in ne morebiti še preden smo z razi-
skavo sploh začeli – lahko primerjamo z ugotovitvami strokovnjakov in
gramatikov ter jezikoslovcev, ki so o danem diskurzivnem področju že
pisali.7
Vendar je to šele začetek, pravzaprav priprava na začetek. Taka podrob-
na analiza subtilnih diskurzivnih razlik je namreč za Austina vnaprejšnji
pogoj slehernega teoriziranja: s točko 6 se teoriziranje ne konča, temveč šele
prav začne.
Prav zato se Austin ni mogel vnaprej zadovoljiti s suho filozofsko raz-
delitvijo sodb zgolj na resnične in neresnične: sodbi lahko »spodleti« na
mnogo različnih načinov, ne le na neresničnostnega; lahko je preprosto ne-
primerna ali neustrezna, kaj to pomeni, pa nam lahko razkrije le podrobna
analiza razlik vsakdanjega govora.
Na kolokviju o analitični filozofiji, ki je leta 1958 potekal v Royaumon-
tu (takrat so predavanja, ki tvorijo knjigo How to Do Things with Words, že
za njim), je Austin razlikovanje med performativom in konstativom vpeljal
prav z distanco oziroma ironijo do tradicionalne filozofske razdelitve sodb
na resnične in neresnične: »Konstativna izjava ima pod imenom trditve /
assertion/, ki je tako draga filozofom, to lastnost, da je lahko resnična ali ne-
resnična. Performativna izjava ne more biti ne eno ne drugo.«8 In na dru-
gem mestu: »Ni nam treba iti zelo daleč nazaj v zgodovino filozofije, da bi
videli, da si filozofi bolj ali manj redno domišljajo, da je edina lastnost, edi-
na lastnost katerekoli izjave (tj. vsega, kar rečemo), ta, da je resnična ali vsaj
neresnična.«9
7 Najčistejši prikaz te tehnike je Austinovo verjetno najmanj znano delo Sense and Sensibilia, ki se loti
teorije percepcije (natančneje, diskurza teorije percepcije), kakor je razvita predvsem v spisu A. Ayerja
Foundations of Empirical Knowledge in v spisu H. H. Pricea Perception.
8 J. L. Austin, Performatif – Constatif, n. d., 271.
9 Isti, Performative Utterances, v: isti, Philosophical Papers, Oxford 1984, 233.
