Page 351 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 351
ideološka interpelacija in teoretski postopek
munističnega manifesta), in teoretskemu postopku samemu skupen na-
čin, kako v njiju deluje »učinek subjekta«. Pri obeh subjekt ne deluje kot
instanca ali kot »člen«, temveč zgolj kot funkcija.
Med ideološkimi diskurzi smo doslej glede na ekonomijo subjekta
razločili tri vrste:
1. Diskurz, ki reproducira vladajočo (hegemono) ideologijo; rekli
smo mu »reproduktivni ideološki diskurz«. V njem interpelacija delu-
je prek govorčeve identifikacije z izrekovalcem glasu, ki prevladuje v iz-
reku. Interpelirani individuum (govorec, interpret) se prek identifikaci-
je s prevladujočim izrekovalcem identificira z althusserjevskim Subjek-
tom ideologije; učinek subjekta je odtujen v Subjekt hegemone-vladajo-
če ideologije, ta pa deluje prek lokalne ideologije, ki je vpletena v izrek na
način »pomena leksičnih enot« (natančneje, na »način, kako so leksič-
ne enote predstavljene«).
2. Diskurz, ki »referira« na neki drug ideološki diskurz; v našem
primeru je bila ta »usmerjenost na drug diskurz« »dvoglasna«, se pra-
vi, polemična. Tej vrsti diskurza smo rekli »ne-reproduktivni ideološki
diskurz«. Zgled, ki smo ga obravnavali (Rancièrov primer), je spodbijal
ideologijo, na katero je »referiral«. Ta vrsta ideološkega diskurza prite-
gne učinek subjekta v proces izrekanja: odpravi althusserjevski Subjekt
in sproži učinek subjekta v procesu izrekanja, kakor se materializira v iz-
reku.
3. Ideološki diskurz, ki »referira« na teoretski diskurz. Subjekt v
tem diskurzu ni instanca ali člen, temveč funkcija. Po tej potezi se ta ide-
ološki diskurz strukturira podobno kakor teoretski diskurz.
Do značilnosti teoretskega diskurza bomo prišli, tako da si bomo
najprej ogledali ideološki diskurz na robu teorije. Vzeli bomo Ricardovo
obravnavo vpeljave strojev: avtor je napisal, da si je glede strojev premi-
slil, in je predstavil svoje nekdanje zmotno stališče. Naš aparat za analizo
ideološkega diskurza lahko dobro pokaže, v čem je bila »zmotnost« Ri-
cardovega nekdanjega stališča. Ricardo je najprej opozoril, da je presežni
profit, ki ga prinese vpeljava kakšnega stroja, le kratkotrajen; ko začno
stroj splošno uporabljati, se profiti izenačijo in cena strojno proizvedene-
ga blaga pade na proizvodne stroške (Ricardo je menil, da so cene blag v
splošnem njihove produkcijske cene). Potem pa nadaljuje:
Kapitalist bo imel /po vpeljavi strojev/ isti denarni profit kot prej in bo dele-
žen samo kot potrošnik splošne koristi, ker mu bo za isti denarni dohodek
na voljo dodatna količina udobja in prijetnosti. Tudi razredu delavcev, sem
mislil, bo uporaba strojev enako koristila, ker bodo mogli kupiti več pred-
munističnega manifesta), in teoretskemu postopku samemu skupen na-
čin, kako v njiju deluje »učinek subjekta«. Pri obeh subjekt ne deluje kot
instanca ali kot »člen«, temveč zgolj kot funkcija.
Med ideološkimi diskurzi smo doslej glede na ekonomijo subjekta
razločili tri vrste:
1. Diskurz, ki reproducira vladajočo (hegemono) ideologijo; rekli
smo mu »reproduktivni ideološki diskurz«. V njem interpelacija delu-
je prek govorčeve identifikacije z izrekovalcem glasu, ki prevladuje v iz-
reku. Interpelirani individuum (govorec, interpret) se prek identifikaci-
je s prevladujočim izrekovalcem identificira z althusserjevskim Subjek-
tom ideologije; učinek subjekta je odtujen v Subjekt hegemone-vladajo-
če ideologije, ta pa deluje prek lokalne ideologije, ki je vpletena v izrek na
način »pomena leksičnih enot« (natančneje, na »način, kako so leksič-
ne enote predstavljene«).
2. Diskurz, ki »referira« na neki drug ideološki diskurz; v našem
primeru je bila ta »usmerjenost na drug diskurz« »dvoglasna«, se pra-
vi, polemična. Tej vrsti diskurza smo rekli »ne-reproduktivni ideološki
diskurz«. Zgled, ki smo ga obravnavali (Rancièrov primer), je spodbijal
ideologijo, na katero je »referiral«. Ta vrsta ideološkega diskurza prite-
gne učinek subjekta v proces izrekanja: odpravi althusserjevski Subjekt
in sproži učinek subjekta v procesu izrekanja, kakor se materializira v iz-
reku.
3. Ideološki diskurz, ki »referira« na teoretski diskurz. Subjekt v
tem diskurzu ni instanca ali člen, temveč funkcija. Po tej potezi se ta ide-
ološki diskurz strukturira podobno kakor teoretski diskurz.
Do značilnosti teoretskega diskurza bomo prišli, tako da si bomo
najprej ogledali ideološki diskurz na robu teorije. Vzeli bomo Ricardovo
obravnavo vpeljave strojev: avtor je napisal, da si je glede strojev premi-
slil, in je predstavil svoje nekdanje zmotno stališče. Naš aparat za analizo
ideološkega diskurza lahko dobro pokaže, v čem je bila »zmotnost« Ri-
cardovega nekdanjega stališča. Ricardo je najprej opozoril, da je presežni
profit, ki ga prinese vpeljava kakšnega stroja, le kratkotrajen; ko začno
stroj splošno uporabljati, se profiti izenačijo in cena strojno proizvedene-
ga blaga pade na proizvodne stroške (Ricardo je menil, da so cene blag v
splošnem njihove produkcijske cene). Potem pa nadaljuje:
Kapitalist bo imel /po vpeljavi strojev/ isti denarni profit kot prej in bo dele-
žen samo kot potrošnik splošne koristi, ker mu bo za isti denarni dohodek
na voljo dodatna količina udobja in prijetnosti. Tudi razredu delavcev, sem
mislil, bo uporaba strojev enako koristila, ker bodo mogli kupiti več pred-
