Page 354 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 354
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ceptu ne v diskurzu potem ni nič samoumevnega, nič ni v kakšnem dru-
gem diskurzu, na katerega bi diskurz »referiral«: vse je izrecno poveda-
no v teoretskem diskurzu samem. »Načini predstavitve«, ki so v ideolo-
škem diskurzu učinek »referiranja« na drug diskurz in kraj subjektiva-
cije, s tem pa tudi ideološke interpelacije, so v teoretskem diskurzu prite-
gnjeni v koncept sam. Če izraz deluje kot koncept, že vsebuje tudi »na-
čin svoje predstavitve«: korelativno izraza kot koncepta ni mogoče upo-
rabiti drugače kakor tako, da sam diktira »način svoje predstavitve«.
Seveda je mogoče sam izraz »predstaviti« tudi drugače, ideološko, a to
zahteva usmerjenost na drug diskurz in sproža subjektivacijo, se pravi,
interpelacijo.
V našem primeru moramo proizvodnjo koncipirati kot kapitalistič-
no blagovno proizvodnjo. Tudi v srednjem veku je obstajala proizvodnja
za trg, a to je bila »mala blagovna proizvodnja«, ki ni bila moment v
akumulaciji kapitala: zato v njej ni bilo strojev v modernem pomenu. Ka-
pitalistična blagovna proizvodnja pa je izsilila vpeljavo strojev: stroji so v
njej »sredstva za produkcijo presežne vrednosti«, se pravi, sredstva real-
nega podrejanja dela kapitalu in sredstva izkoriščanja delavk in delavcev.
Teoretski diskurz se prakticira kot eliminacija »načinov predstavi-
tve« ali »leksičnega pomena« izrazov. »Načini predstavitve« in »po-
meni« postanejo del konceptov, način njihovega delovanja v problem-
skem polju, ki ga prav s tem delovanjem producirajo. Produkcija koncep-
tov in njihovo prakticiranje je tako: preganjanje spontanih »pomenov«
in »načinov predstavitve«; integracija tistega, kar bi lahko bil »način
predstavitve« ali »samoumevni pomen«, v koncept sam. Subjekt tu de-
luje le kot negativna funkcija odpravljanja ideoloških usedlin.
Vse to velja za teorijo historičnega materializma. Ne velja pa za teo-
retske galileijevske diskurze, v katerih še vedno deluje subjekt moderne
znanosti, subjekt gotovosti.
Zdaj ko smo določili razliko med diskurzom historičnega materi-
alizma in diskurzom galileijevske fizike, lahko pojasnimo tudi razliko
med ideološkimi diskurzi, ki referirajo na teorijo historičnega materia-
lizma, in tistimi, ki referirajo na galileijevske diskurze (na postopke »ek-
saktnih« znanosti ali na scientistične različice družboslovja36). V gali-
36 Družboslovje je sicer že samo na sebi scientističen projekt, ki na področju zgodovine in družbe uve-
ljavlja galileijevski prijem. Kakor smo pokazali v spisu Sistem družboslovja in njegovi učinki (Spisi iz
humanistike, n. d.), je družboslovje kompromisna formacija, ki z ideološko gesto prenaša galileijevske
postopke na zgodovinsko in družbeno gradivo in s tem zatira proto-teoretske prakse, ki so dotlej po-
tekale v poljih studia humanitatis in pozneje filologije. Šele historični materializem je na tem podro-
čju proizvedel teoretsko problemsko polje.
ceptu ne v diskurzu potem ni nič samoumevnega, nič ni v kakšnem dru-
gem diskurzu, na katerega bi diskurz »referiral«: vse je izrecno poveda-
no v teoretskem diskurzu samem. »Načini predstavitve«, ki so v ideolo-
škem diskurzu učinek »referiranja« na drug diskurz in kraj subjektiva-
cije, s tem pa tudi ideološke interpelacije, so v teoretskem diskurzu prite-
gnjeni v koncept sam. Če izraz deluje kot koncept, že vsebuje tudi »na-
čin svoje predstavitve«: korelativno izraza kot koncepta ni mogoče upo-
rabiti drugače kakor tako, da sam diktira »način svoje predstavitve«.
Seveda je mogoče sam izraz »predstaviti« tudi drugače, ideološko, a to
zahteva usmerjenost na drug diskurz in sproža subjektivacijo, se pravi,
interpelacijo.
V našem primeru moramo proizvodnjo koncipirati kot kapitalistič-
no blagovno proizvodnjo. Tudi v srednjem veku je obstajala proizvodnja
za trg, a to je bila »mala blagovna proizvodnja«, ki ni bila moment v
akumulaciji kapitala: zato v njej ni bilo strojev v modernem pomenu. Ka-
pitalistična blagovna proizvodnja pa je izsilila vpeljavo strojev: stroji so v
njej »sredstva za produkcijo presežne vrednosti«, se pravi, sredstva real-
nega podrejanja dela kapitalu in sredstva izkoriščanja delavk in delavcev.
Teoretski diskurz se prakticira kot eliminacija »načinov predstavi-
tve« ali »leksičnega pomena« izrazov. »Načini predstavitve« in »po-
meni« postanejo del konceptov, način njihovega delovanja v problem-
skem polju, ki ga prav s tem delovanjem producirajo. Produkcija koncep-
tov in njihovo prakticiranje je tako: preganjanje spontanih »pomenov«
in »načinov predstavitve«; integracija tistega, kar bi lahko bil »način
predstavitve« ali »samoumevni pomen«, v koncept sam. Subjekt tu de-
luje le kot negativna funkcija odpravljanja ideoloških usedlin.
Vse to velja za teorijo historičnega materializma. Ne velja pa za teo-
retske galileijevske diskurze, v katerih še vedno deluje subjekt moderne
znanosti, subjekt gotovosti.
Zdaj ko smo določili razliko med diskurzom historičnega materi-
alizma in diskurzom galileijevske fizike, lahko pojasnimo tudi razliko
med ideološkimi diskurzi, ki referirajo na teorijo historičnega materia-
lizma, in tistimi, ki referirajo na galileijevske diskurze (na postopke »ek-
saktnih« znanosti ali na scientistične različice družboslovja36). V gali-
36 Družboslovje je sicer že samo na sebi scientističen projekt, ki na področju zgodovine in družbe uve-
ljavlja galileijevski prijem. Kakor smo pokazali v spisu Sistem družboslovja in njegovi učinki (Spisi iz
humanistike, n. d.), je družboslovje kompromisna formacija, ki z ideološko gesto prenaša galileijevske
postopke na zgodovinsko in družbeno gradivo in s tem zatira proto-teoretske prakse, ki so dotlej po-
tekale v poljih studia humanitatis in pozneje filologije. Šele historični materializem je na tem podro-
čju proizvedel teoretsko problemsko polje.
