Page 353 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

ideološka interpelacija in teoretski postopek 

potemtakem v residualni samoumevnosti in nedistinktivnosti pomena

pojma »produkcija«: ta ga napelje k umevanju strojev zgolj kot »pro-

dukcijskih sredstev blagovne produkcije« – potem pa k usodni napaki,

da učinek vpeljave strojev ugotavlja zgolj v razsežnosti cirkulacije.

Domnevamo lahko, da se teoretski diskurz odlikuje po tem, da ne

vsebuje ideoloških usedlin ali da jih vsaj odpravlja v izrazih, s katerimi

operira. Drugače rečeno, teoretski diskurz ni »usmerjen na drug dis-

kurz«: natančneje, vsak morebitni drug diskurz, na katerega se usme-

ri, integrira vase. Subjekt potem v teoretskem diskurzu deluje kot ne-

gativna funkcija: kot funkcija integracije »drugega« diskurza, se pra-

vi, kot odpravljanje dvojnega vpisa označevalca. Epistemološki rez po-

tem ne bi bil izvršen enkrat za vselej, temveč bi bil permanentna nalo-

ga teoretske prakse.
To lahko pokažemo ob Ricardovem primeru uvedbe strojev.34 Če

Ricardovo zgornjo shemo prenesemo v Marxovo problemsko polje, mo-

ramo najprej eksplicirati prav kapitalistično naravo produkcije, v kateri
so stroji produkcijska sredstva.35 Reči bi morali približno takole: »Pro-

dukcija za trg kot moment akumulacije kapitala pripelje do vpeljave stro-

jev.« Tisto, kar je bilo pri Ricardovi shemi še »način predstavitve«, mo-

ramo v Marxovem teoretskem polju potegniti v koncept sam. Ne v kon-

34 Ricardova rešitev vprašanja vpeljave strojev v tretji izdaji Načel politične ekonomije in obdavčenja (pogl.
XXXI) je problematična in je tukaj ne moremo analizirati. Problematično je že, da brez posebnega
pojasnila za predmet analize ne vzame narodnega gospodarstva, temveč le ravnanje individualnega
kapitala, ki deluje na področju kmetijske produkcije in vpelje strojno produkcijo. Nadalje odmisli
kredit in (zdravorazumsko) pokaže, da se količina razpoložljivega (cirkulirajočega) kapitala, vlože-
na v produkcijo reprodukcijskih sredstev delovne sile, zmanjša za količino kapitala, vloženega v pro-
dukcijo strojev. Iz tega (napačno) izpelje, da bo v naslednjem kapitalskem ciklu mogoče prehraniti
(=zaposliti) le tisto število delavcev, ki ustreza količini cirkulirajočega kapitala, ki je ostala, potem ko
odštejemo količino kapitala, porabljeno za produkcijo strojev. (Pri tem tiho predpostavi, da mezde
ostanejo enake, in izrecno postavi, da profit ostane enak.) Naposled predpostavi, da dvig produktiv-
nosti dela, ki ga omogočijo stroji, natančno kompenzira zmanjšanje obsega delovne sile, ki jo je mo-
goče zaposliti. Rezultat, ki ga dobi po svoji analizi, ne izhaja toliko iz analize, kolikor iz predpostavk,
ki jih je vnesel vanjo. Vendar sklep izreče zadosti previdno, da ni neresničen: »Moja napaka je izvira-
la iz predpostavke, da se bo vedno, kadar se poveča čisti dohodek družbe /rente in profiti/, povečal
tudi njen bruto dohodek /rente, profiti in mezde/. Sedaj pa imam zadosten razlog za trdno mnenje,
da se lahko poveča tisti fond, iz katerega dobivajo dohodek zemljiški lastniki in kapitalisti, naspro-
tno pa da se more drugi fond, od katerega je delavski razred večidel odvisen, znižati. Iz tega izhaja,
ako imam prav, da isti vzrok, ki utegne povečati čisti dohodek dežele, utegne obenem povzročiti, da
postane prebivalstvo preštevilno in da se razmere delavcev poslabšajo.« (D. Ricardo, Načela politične
ekonomije in obdavčenja, n. d., 330–331.) Omembe je vredno, da je Ricardo na podlagi sicer problema-
tičnega preudarka odkril strukturno vzročnost: »isti vzrok« različno učinkuje na različne razrede.

35 »Stroji, ki poganjajo veliko industrijo, niso le bolj sofisticirana delovna sredstva, ampak predvsem
‘sredstvo za produkcijo presežne vrednosti’.« (Sašo Furlan, Kritika politične ekonomije in moderno
delavsko gibanje: dialektika teorije in prakse, Borec, št. 681–684 /2011/, 94. Navedek je iz: K. Marx,
Kapital I, slov. prev. S. Krašovec idr., Ljubljana 1961, 421.)