Page 355 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19

ideološka interpelacija in teoretski postopek 

leijevskih diskurzih deluje instanca subjekta gotovosti, ki med drugim

razcepi diskurzivno polje na subjektivnost izjavljanja in objektivnost iz-
jave.37 Ideološki diskurzi, ki referirajo na galileijevske diskurze (morebi-

ti celo na teoretske galileijevske diskurze), s tem referiranjem samim pre-

delajo njihov subjekt gotovosti v (althusserjevski) Subjekt ideologije. Na-

tančno rečeno, ideološki diskurz, ki referira ali »se usmerja« na gali-
leijevski diskurz, subjektu moderne znanosti, ki je »prazen« subjekt,38
pritakne jaz, Ego, freudovski Ich,39 v smislu Althusserjeve teze: »Vsaka

ideologija interpelira konkretne individue v konkretne subjekte prek de-
lovanja kategorije subjekta.«40 »Konkretni subjekt« je po naši tukajšnji

interpretaciji »subjekt z jazom«, se pravi, subjekt, kakor deluje v kon-
kretnem zgodovinskem individuu.41 Subjektu moderne znanosti je mo-

goče dodati katerikoli jaz, prav zato ker je »prazen«: tako je mogoče

z referenco na galileijevski diskurz »znanstveno« upravičiti kateroko-
li ideologijo.42

37 Prav ta razcep je materialna podlaga za refleksivni vpis subjekta v polje objekta s kartezijanskim
obratom »mislim: ‘torej sem’« (kakor je zapisal Lacan v spisu Znanost in resnica, slov. prev. B. Vodopi-
vec, v: isti, Spisi, Ljubljana 1994, 314). Profit kartezijanskega obrata je »ontološka gotovost«, cena pa
razcep subjekta na subjekt izjavljanja in subjekt izjave. – V kartezijanskem jezikoslovju Port-Roya-
la so distribucijo diskurzivnega polja na subjektivno in objektivno stran konceptualizirali z naspro-
tjem med modus in dictum: med tem, kar »je povedano«, in tem, »kako je povedano«. V Ducrotovi
interpretaciji je teoretski postopek v jezikoslovju inverzno simetričen postopku v filozofiji: če De-
scartes »preslika« subjekt kogitacije v polje objekta (in s tem hkrati pridobi zadostno gotovost eksi-
stence objekta in nujno gotovost subjekta), pa jezikoslovci preslikajo razcep »subjekt«/»objekt« v
subjekt sam na podlagi Descartesove razdelitve subjektovih sposobnosti na pasivno sposobnost ra-
zumevanja, entendement, in aktivno sposobnost volonté, volje. »Port-Royal /…/ zato pravi, da mora-
mo v vsakem slovničnem stavku razločiti dva vidika: eden, modus /…/, predstavlja naravnanost volje,
drugi, dictum, pa predstavlja idejo, ki jo opaža razumevanje.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 16.)
Port-Royal pa pravi takole: »V tem, kar se dogaja v našem duhu, moramo v najsplošnejšem razloče-
vati predmet naše misli in obliko ali način te misli, kjer je glavni način sodba: a dodati moramo še ko-
njunkcije, disjunkcije in druge podobne postopke našega duha, pa tudi druge vzgibe naše duše, ka-
kršni so želje, ukaz, vprašanje itn.« (A. Arnauld, C. Lancelot, Grammaire générale et raisonnée /1660/,
Pariz 1969, 24.)

38 V besedišču kartezijanskega jezikoslovja bi lahko rekli, da je subjekt moderne znanosti čista mo-
žnost modalnosti brez kakršnegakoli določnega modusa. To se pravi, da izreki moderne znanosti
kot teoretski izreki niso niti »sodbe«. Za sodbe lahko veljajo samo v empirističnem branju. Popper-
jeva epistemologija na primer za merilo znanstvenosti izrekov razglaša njihovo »falsifikabilnost« in
jih torej že jemlje kot sodbe, se pravi, kot ideološke izreke.

39 S psihoanalitičnim besediščem ravnamo nekoliko stenografsko; bralki in bralcu zato priporočamo,
da si pomagata s tole knjigo: B. Lešnik, Temelji psihoanalize. Opombe h konceptom, Ljubljana 2009.

40 L. Althusser, Sur la reproduction, n. d., 225, 305.
41 Reproduktivna interpelacija zato »doseže« subjekt prav prek mehanizma identifikacije.
42 S tem bi na primer lahko pojasnili, zakaj univerzitetna ustanova ostaja inertna in se v temelju ne spre-

minja, četudi se njeno družbeno-zgodovinsko okolje temeljito spreminja. Pojasnili bi lahko, zakaj se
vladajoči sloj na univerzi prilagodi vsakemu družbenemu sistemu in političnemu režimu in, komple-