Page 346 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 346
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ideologija enoti lokalne ideologije prek ničte institucije, se pravi, prek
samoumevnih pomenov, ki jih »vsebujejo« izrazi nacionalnega jezika,
lahko ti samoumevni pomeni reproducirajo katerokoli ideologijo, ki si
(začasno) pridobi ideološko vladavino. Neposredna lokalna ideologija v
našem zgledu je ideologija svežega zraka in zdravega življenja – a prek
te lokalne ideologije se lahko reproducira malodane katerakoli vladajo-
ča ideologija: na primer liberalna ideologija, ki posameznici in posame-
zniku zapoveduje, da morata krepiti telo, da bosta kos vsakdanjemu boju
vsakogar proti vsem za uspeh in kariero; ali pa socialistična ideologija ve-
selja do življenja, ki priporoča, da preživljamo dni v vedri družbi in pri-
jetnem okolju.
Interpelacija z identifikacijo je potemtakem reproduktivna ideolo-
ška interpelacija, ki ohranja in obnavlja vsakokratno vladajočo ideolo-
gijo. Pri tej vrsti interpelacije se govorec prek identifikacije z enim iz-
med izrekovalcev (navadno z E2) »subjektivira v« Subjektu (vladajoče)
ideologije. Subjektivacija je v načelu individuov »vpis« v označevalec,
ki hkrati pripada dvema diskurzoma. V polifoniji izreka ta označevalec
pripada glasu, ki v izreku prevladuje, hkrati pa pripada še nekemu dru-
gemu diskurzu. Prav ta hkratna pripadnost označevalca dvema diskur-
zoma stori, da eden izmed teh diskurzov prevladuje v izreku. Vendar pri
reproduktivni interpelaciji z identifikacijo drugi diskurz (»referenčni«
diskurz22) ni viden, saj s pomočjo ničte institucije skrepeni v pomen jezi-
kovnih izrazov. Prek ničte institucije vladajoča ideologija deluje skoz sa-
modejne pomene jezikovnih izrazov, ki sami na sebi pripadajo najrazlič-
nejšim lokalnim ideologijam.
Zdi se, da je to edina vrsta interpelacije, na katero se nanaša Alt-
husserjeva teorija. Težave, ki nastajajo ob tej teoriji, izvirajo iz tega, da
reproduktivna interpelacija ne deluje neposredno s subjektivacijo, tem-
več prek identifikacije, se pravi, prek jazovskega mehanizma. Zdi se, da
je prav to hotel povedati Althusser, ko je poudaril, da vsaka »ideologija
s pomočjo delovanja kategorije subjekt interpelira konkretne individue v
konkretne subjekte«.23 Rekli bi, da »konkrecije« subjektu ne more dati
nič subjektnega: subjekt je »konkreten«, ker je del strukture, v kateri je
tudi jaz s svojimi jazovskimi identifikacijami. Reproduktivna interpela-
cija doseže subjekt prek jazovske identifikacije.
22 Ker nimamo boljšega izraza, uporabljamo izraz »referenčni diskurz«: to je tisti diskurz, na katere-
ga se izrek »usmerja« (kakor pravi Bahtin), diskurz, na katerega izrek »referira«, ki ga izrek jemlje za
»referenco« ali, mogoče natančneje, v katerem si je izrek poiskal referenco, »odnosnico«.
23 L. Althusser, Sur la reproduction, Pariz 1995, 225, 305.
ideologija enoti lokalne ideologije prek ničte institucije, se pravi, prek
samoumevnih pomenov, ki jih »vsebujejo« izrazi nacionalnega jezika,
lahko ti samoumevni pomeni reproducirajo katerokoli ideologijo, ki si
(začasno) pridobi ideološko vladavino. Neposredna lokalna ideologija v
našem zgledu je ideologija svežega zraka in zdravega življenja – a prek
te lokalne ideologije se lahko reproducira malodane katerakoli vladajo-
ča ideologija: na primer liberalna ideologija, ki posameznici in posame-
zniku zapoveduje, da morata krepiti telo, da bosta kos vsakdanjemu boju
vsakogar proti vsem za uspeh in kariero; ali pa socialistična ideologija ve-
selja do življenja, ki priporoča, da preživljamo dni v vedri družbi in pri-
jetnem okolju.
Interpelacija z identifikacijo je potemtakem reproduktivna ideolo-
ška interpelacija, ki ohranja in obnavlja vsakokratno vladajočo ideolo-
gijo. Pri tej vrsti interpelacije se govorec prek identifikacije z enim iz-
med izrekovalcev (navadno z E2) »subjektivira v« Subjektu (vladajoče)
ideologije. Subjektivacija je v načelu individuov »vpis« v označevalec,
ki hkrati pripada dvema diskurzoma. V polifoniji izreka ta označevalec
pripada glasu, ki v izreku prevladuje, hkrati pa pripada še nekemu dru-
gemu diskurzu. Prav ta hkratna pripadnost označevalca dvema diskur-
zoma stori, da eden izmed teh diskurzov prevladuje v izreku. Vendar pri
reproduktivni interpelaciji z identifikacijo drugi diskurz (»referenčni«
diskurz22) ni viden, saj s pomočjo ničte institucije skrepeni v pomen jezi-
kovnih izrazov. Prek ničte institucije vladajoča ideologija deluje skoz sa-
modejne pomene jezikovnih izrazov, ki sami na sebi pripadajo najrazlič-
nejšim lokalnim ideologijam.
Zdi se, da je to edina vrsta interpelacije, na katero se nanaša Alt-
husserjeva teorija. Težave, ki nastajajo ob tej teoriji, izvirajo iz tega, da
reproduktivna interpelacija ne deluje neposredno s subjektivacijo, tem-
več prek identifikacije, se pravi, prek jazovskega mehanizma. Zdi se, da
je prav to hotel povedati Althusser, ko je poudaril, da vsaka »ideologija
s pomočjo delovanja kategorije subjekt interpelira konkretne individue v
konkretne subjekte«.23 Rekli bi, da »konkrecije« subjektu ne more dati
nič subjektnega: subjekt je »konkreten«, ker je del strukture, v kateri je
tudi jaz s svojimi jazovskimi identifikacijami. Reproduktivna interpela-
cija doseže subjekt prek jazovske identifikacije.
22 Ker nimamo boljšega izraza, uporabljamo izraz »referenčni diskurz«: to je tisti diskurz, na katere-
ga se izrek »usmerja« (kakor pravi Bahtin), diskurz, na katerega izrek »referira«, ki ga izrek jemlje za
»referenco« ali, mogoče natančneje, v katerem si je izrek poiskal referenco, »odnosnico«.
23 L. Althusser, Sur la reproduction, Pariz 1995, 225, 305.
