Page 30 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 30
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ducenta – govorca – odtrgana obravnava govornih fenomenov. Govor je
hotel iztrgati univerzalnosti logicističnih prežvekovanj in ga vrniti par-
tikularnosti človekove dejavnosti in njenega konteksta, zato ga niso nav-
duševala velika filozofska vprašanja, ki jih je večinoma imel za rezultat
neutemeljenih in prehitrih posplošitev – tovrstno filozofsko razpravlja-
nje je menda večkrat označil za »kokodakanje« (»the cackle«) –, tem-
več so ga zanimale drobne distinkcije vsakdanjega govora.4
V zadevah jezika in govora je Austin stal nekje med jezikovnim dar-
vinizmom in lingvistično različico Leibnizevega principa zadostnega ra-
zloga; prepričan je bil namreč v tole: če so se v dolgotrajnem in kom-
pleksnem razvoju kakšnega jezika nekatere (jezikovne) razlike ohrani-
le, druge pa ne – ali pa so se prve ohranile celo na račun drugih –, potem
moramo te razlike vzeti resno in z vso resnostjo raziskati, kaj zajemajo in
kaj izključujejo.
Če želimo ugotoviti, ali se dve stvari – celo dva pojma, torej tudi
povsem diskurzivne entitete – (res) razlikujeta, potem si moramo naj-
prej ogledati, ali o njiju govorimo na enak način ali ne, saj šele potem lah-
ko rečemo karkoli tehtnega in utemeljenega o domnevnem razlikova-
nju samem.
Austinova tehnika pretresa upravičenosti razlik je taka:5
1. Najprej si izberemo področje, ki ga želimo obdelati.
2. Nato sestavimo kar najizčrpnejši seznam izrazov, ki to področje
zaznamujejo – ne le tistih, ki so najpomembnejši ali najpogostejši –, in si-
cer tako, da najprej zapišemo vse izraze, ki nam pridejo na misel,6 potem
pa dobljeni seznam dopolnimo s sistematičnim sprehodom skoz slovar-
je danega jezika in z branjem literature, ki morda sicer ne sega na izbrano
področje, pa bi lahko vsebovala podobno terminologijo.
3. Ko smo tako sestavili slovar danega področja, si začnemo zapiso-
vati izraze, ki se (najpogosteje) pojavljajo skupaj z izrazi iz našega slovar-
ja; še zlasti zanimivi in uporabni so izrazi, ki se a priori zdijo povsem pla-
vzibilni, pa se pokažejo za povsem neuporabne.
4. V naslednjem koraku poskušamo iz izbranih izrazov oblikovati
besedila, zgodbe, pri čemer nas še zlasti zanima, katere sinonime dane-
ga izraza lahko uporabimo, ne da bi morali spremeniti besedilo, in kate-
4 Gl.tudipogovorezAustinovimisodobniki:B.Magee,ModernBritishPhilosophy,Oxford1986,120–121.
5 Iz zapiskov z naslovom Something About One Way of Possibly Doing One Part of Philosophy jo je re-
konstruiral J. O. Urmson v članku Austin’s Philosophy, v: Symposium on J. L. Austin, n. d., 22–26.
6 Postopek ni tako ad hoc, kot bi se na prvi pogled lahko zdel. Austin je namreč predpostavljal, da takšno
delo vedno opravljamo v skupini od desetih do dvanajstih ljudi, ki morebitne individualne izpuste med-
sebojno nadzorujejo in popravljajo, predvsem pa vsako geslo skrbno prediskutirajo. Skupinsko delo naj
bi tako dalo subjektivnim odločitvam nekakšen pečat objektivnosti.
ducenta – govorca – odtrgana obravnava govornih fenomenov. Govor je
hotel iztrgati univerzalnosti logicističnih prežvekovanj in ga vrniti par-
tikularnosti človekove dejavnosti in njenega konteksta, zato ga niso nav-
duševala velika filozofska vprašanja, ki jih je večinoma imel za rezultat
neutemeljenih in prehitrih posplošitev – tovrstno filozofsko razpravlja-
nje je menda večkrat označil za »kokodakanje« (»the cackle«) –, tem-
več so ga zanimale drobne distinkcije vsakdanjega govora.4
V zadevah jezika in govora je Austin stal nekje med jezikovnim dar-
vinizmom in lingvistično različico Leibnizevega principa zadostnega ra-
zloga; prepričan je bil namreč v tole: če so se v dolgotrajnem in kom-
pleksnem razvoju kakšnega jezika nekatere (jezikovne) razlike ohrani-
le, druge pa ne – ali pa so se prve ohranile celo na račun drugih –, potem
moramo te razlike vzeti resno in z vso resnostjo raziskati, kaj zajemajo in
kaj izključujejo.
Če želimo ugotoviti, ali se dve stvari – celo dva pojma, torej tudi
povsem diskurzivne entitete – (res) razlikujeta, potem si moramo naj-
prej ogledati, ali o njiju govorimo na enak način ali ne, saj šele potem lah-
ko rečemo karkoli tehtnega in utemeljenega o domnevnem razlikova-
nju samem.
Austinova tehnika pretresa upravičenosti razlik je taka:5
1. Najprej si izberemo področje, ki ga želimo obdelati.
2. Nato sestavimo kar najizčrpnejši seznam izrazov, ki to področje
zaznamujejo – ne le tistih, ki so najpomembnejši ali najpogostejši –, in si-
cer tako, da najprej zapišemo vse izraze, ki nam pridejo na misel,6 potem
pa dobljeni seznam dopolnimo s sistematičnim sprehodom skoz slovar-
je danega jezika in z branjem literature, ki morda sicer ne sega na izbrano
področje, pa bi lahko vsebovala podobno terminologijo.
3. Ko smo tako sestavili slovar danega področja, si začnemo zapiso-
vati izraze, ki se (najpogosteje) pojavljajo skupaj z izrazi iz našega slovar-
ja; še zlasti zanimivi in uporabni so izrazi, ki se a priori zdijo povsem pla-
vzibilni, pa se pokažejo za povsem neuporabne.
4. V naslednjem koraku poskušamo iz izbranih izrazov oblikovati
besedila, zgodbe, pri čemer nas še zlasti zanima, katere sinonime dane-
ga izraza lahko uporabimo, ne da bi morali spremeniti besedilo, in kate-
4 Gl.tudipogovorezAustinovimisodobniki:B.Magee,ModernBritishPhilosophy,Oxford1986,120–121.
5 Iz zapiskov z naslovom Something About One Way of Possibly Doing One Part of Philosophy jo je re-
konstruiral J. O. Urmson v članku Austin’s Philosophy, v: Symposium on J. L. Austin, n. d., 22–26.
6 Postopek ni tako ad hoc, kot bi se na prvi pogled lahko zdel. Austin je namreč predpostavljal, da takšno
delo vedno opravljamo v skupini od desetih do dvanajstih ljudi, ki morebitne individualne izpuste med-
sebojno nadzorujejo in popravljajo, predvsem pa vsako geslo skrbno prediskutirajo. Skupinsko delo naj
bi tako dalo subjektivnim odločitvam nekakšen pečat objektivnosti.
