Page 341 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 341
ideološka interpelacija in teoretski postopek
ristimo tako, da gremo na izlet.8 Pri tem opisu se opiramo na Ducrotov
koncept izrekovalca: izrekovalec je izhodišče ene izmed perspektiv, ki so
predstavljene v izreku.9 V našem izreku bi torej prvi izrekovalec pred-
stavil lepo vreme kot priložnost, drugi pa bi ponudil sprehod kot način,
da izkoristimo priložnost. Prav ta »način predstavitve« določa pomen
tako izrazom v izreku kakor izreku v celoti. A načina predstavitve ni ni-
kjer drugje kakor zgolj v načinu, kako so izrazi v izreku razvrščeni.
Ducrot je večkrat poudaril, da njegova teorija izhaja iz podmene, da
jezikovni izrazi nimajo »pomena« v tistem smislu, v katerem spontana
jezikovna ideologija razume »pomen«. Opozarja tudi, da izrazi deluje-
jo v argumentacijskih nizih in da zato pridobijo »pomen« šele v takem
nizu. To je mogoče ponazoriti z nasprotjem med izrekoma:10
Pozno je; vlak je verjetno že pripeljal.
Pozno je; vlak je verjetno že odpeljal.
V prvem izreku je čas prikazan kot tok, ki prinaša stvari; v dru-
gem pa kot tok, ki jih odnaša. Pri obeh teh izrekih drugi del (Ducro-
tov »sklep«) za nazaj določi, kako je razumeti prvi del (Ducrotov »ar-
gument«). Lahko pa ta določitev deluje za naprej, tako da prvi del, argu-
ment, določi, kako je razumeti sklep, drugi del:
Lepo vreme je; pojdimo na sprehod!
Tale razprava postaja dolgočasna; pojdimo na sprehod!
Nočem, da bi kdo slišal najin pogovor; pojdiva na sprehod!
Izrazi v izreku in izrek v celoti pridobivajo pomen iz tega, kako so
izrazi razvrščeni v izreku. Z razvrstitvijo ne mislimo površinskega pre-
mega zapovrstja členov,11 temveč to, kako se členi razmeščajo v struktu-
ri izreka. Ducrot je konceptualiziral mesta ali kraje v strukturi z »izre-
kovalci«, ki se oglašajo v izreku; vlogo, ki jo izraz pridobi z umestitvijo
na strukturni kraj, pa je konceptualiziral z njegovo funkcijo v argumen-
tacijskem nizu (tj. s funkcijo argumenta ali sklepa).
8 V tem duhu Anscombre (De l’argumentation dans la langue à la théorie des topoi, n. d.) topos zapi-
suje (P,Q ) in ne (če P, potem Q ).
9 »Kaj razumem z izrekovalcem? Po moji teoriji vsak izrek predstavlja neko stališče ali več stališč: ‘iz-
rekovalci’ pravim virom teh stališč, ki so predstavljena v izreku. V izreku je položaj, o katerem izrek
govori, predstavljen s stališča ali iz očišča ene ali več oseb: izrekovalci so te osebe, iz očišča katerih je
položaj predstavljen.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures, ur. I. Ž. Žagar, ang. prev. S. McEvoy, Ljubljana
2009, 35: http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=70).
10 Zgled povzemamo po: M. Carel, Trop : argumentation interne, argumentation externe et positivi-
té, v: Théorie des topoi, n. d.
11 Površinska prema razvrstitev izrazov v naših preprostih izrekih kvečjemu določa poudarek, odte-
nek, ne odloča pa o strukturi izreka. Prim.: »Zgodaj je; vlak še ni pripeljal/odpeljal.« = »Vlak še ni
pripeljal/odpeljal; zgodaj je.«
ristimo tako, da gremo na izlet.8 Pri tem opisu se opiramo na Ducrotov
koncept izrekovalca: izrekovalec je izhodišče ene izmed perspektiv, ki so
predstavljene v izreku.9 V našem izreku bi torej prvi izrekovalec pred-
stavil lepo vreme kot priložnost, drugi pa bi ponudil sprehod kot način,
da izkoristimo priložnost. Prav ta »način predstavitve« določa pomen
tako izrazom v izreku kakor izreku v celoti. A načina predstavitve ni ni-
kjer drugje kakor zgolj v načinu, kako so izrazi v izreku razvrščeni.
Ducrot je večkrat poudaril, da njegova teorija izhaja iz podmene, da
jezikovni izrazi nimajo »pomena« v tistem smislu, v katerem spontana
jezikovna ideologija razume »pomen«. Opozarja tudi, da izrazi deluje-
jo v argumentacijskih nizih in da zato pridobijo »pomen« šele v takem
nizu. To je mogoče ponazoriti z nasprotjem med izrekoma:10
Pozno je; vlak je verjetno že pripeljal.
Pozno je; vlak je verjetno že odpeljal.
V prvem izreku je čas prikazan kot tok, ki prinaša stvari; v dru-
gem pa kot tok, ki jih odnaša. Pri obeh teh izrekih drugi del (Ducro-
tov »sklep«) za nazaj določi, kako je razumeti prvi del (Ducrotov »ar-
gument«). Lahko pa ta določitev deluje za naprej, tako da prvi del, argu-
ment, določi, kako je razumeti sklep, drugi del:
Lepo vreme je; pojdimo na sprehod!
Tale razprava postaja dolgočasna; pojdimo na sprehod!
Nočem, da bi kdo slišal najin pogovor; pojdiva na sprehod!
Izrazi v izreku in izrek v celoti pridobivajo pomen iz tega, kako so
izrazi razvrščeni v izreku. Z razvrstitvijo ne mislimo površinskega pre-
mega zapovrstja členov,11 temveč to, kako se členi razmeščajo v struktu-
ri izreka. Ducrot je konceptualiziral mesta ali kraje v strukturi z »izre-
kovalci«, ki se oglašajo v izreku; vlogo, ki jo izraz pridobi z umestitvijo
na strukturni kraj, pa je konceptualiziral z njegovo funkcijo v argumen-
tacijskem nizu (tj. s funkcijo argumenta ali sklepa).
8 V tem duhu Anscombre (De l’argumentation dans la langue à la théorie des topoi, n. d.) topos zapi-
suje (P,Q ) in ne (če P, potem Q ).
9 »Kaj razumem z izrekovalcem? Po moji teoriji vsak izrek predstavlja neko stališče ali več stališč: ‘iz-
rekovalci’ pravim virom teh stališč, ki so predstavljena v izreku. V izreku je položaj, o katerem izrek
govori, predstavljen s stališča ali iz očišča ene ali več oseb: izrekovalci so te osebe, iz očišča katerih je
položaj predstavljen.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures, ur. I. Ž. Žagar, ang. prev. S. McEvoy, Ljubljana
2009, 35: http://www.pei.si/Sifranti/StaticPage.aspx?id=70).
10 Zgled povzemamo po: M. Carel, Trop : argumentation interne, argumentation externe et positivi-
té, v: Théorie des topoi, n. d.
11 Površinska prema razvrstitev izrazov v naših preprostih izrekih kvečjemu določa poudarek, odte-
nek, ne odloča pa o strukturi izreka. Prim.: »Zgodaj je; vlak še ni pripeljal/odpeljal.« = »Vlak še ni
pripeljal/odpeljal; zgodaj je.«
