Page 344 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 344
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ne, ki jih producira prevladujoči glas v izreku: in s tem prikriva razmer-
ja podrejenosti-nadrejenosti med glasovi v izreku samem. Althusserjev
Subjekt ideologije je zato sestavina ideološke mistifikacije. Za filozofsko
kategorijo je mogoče zadosti dober, a hkrati ovira teoretsko konceptua-
lizacijo. Prikriva namreč, da je »znak arena razrednega boja«: prikriva
hierarhična razmerja med glasovi v izreku in prikazuje rezultat teh hie-
rarhij kot postvarelo fetišistično dejstvo besednega pomena. Kot prvi, ki
je nasedel interpelacijski iluziji, je Althusserjev Subjekt ideologije ideal-
ni oportunist: vsakokratni rezultat spopada za pomen jemlje in prenaša
naprej kot fait accompli, kot dovršeno dejstvo.
Althusserjeva intuicija vendarle ustrezno kaže, da se Subjekt instan-
ce poznavanja pomenov prikazuje, kakor da bi bil zunaj izreka, kakor da
bi bil odtegnjen konkretni govorni praksi, kakor da bi bil pred govorno
prakso in bi jo določal. Hkrati je ta intuicija ustrezna v tem, da govori o
»subjektu«, pa četudi z velikim »S«. Za govorca izreka, ki se samodej-
no, samoniklo poistoveti s prevladujočim glasom v izjavi (za govorca, ki
torej misli, da »uporablja« pomene besed, v resnici pa se identificira z iz-
rekovalcem prevladujočega glasu), je problem subjektivacije vselej že re-
šen. Govorec in interpret »pomenskega fetišizma« sta interpeliranca, ki
z govorom in interpretacijo reproducirata ideologijo izreka. Vselej sta že
odtujena v Althusserjevem »Subjektu ideologije«: njun govor in inter-
pretacija potekata prek mehanizma identifikacije, ne skoz subjektivaci-
jo. Subjektivacijo je zanju že izvršil Subjekt. V govorca ali interpreta kon-
kretnega izreka se vzpostavljata tako, da se identificirata z izrekovalcem
prevladujočega glasu v izreku.
Althusserjeva intuicija o »Subjektu« je pravilna, ker se v reproduk-
tivnem ideološkem mehanizmu subjektivacija prikazuje, kakor da bi bila
zmerom že izvršena, kakor da bi bila izvršena zunaj izreka in pred njego-
vim izrekanjem (ali interpretiranjem). Interpelacija poteka kot identifi-
kacija, njen učinek pa je »pomenski fetišizem«.18
18 Jernej Habjan je (v 8. pogl. v tem zborniku) opozoril, da se je Ducrot ujel v past nerazrešljive dileme
»ali substancialistična fiksacija na vsebino, pomen ipd. ali regresija v slabo neskončnost«. Ker se je
Ducrot odpovedal »besednemu pomenu«, se pravi, vsebinski fiksaciji, se mu je vsililo (vsaj v načelu,
vsaj potencialno) neskončno nalaganje izrekovalcev drugega na drugega. Ta regres je pri Ducrotu
simptom tistega manka v teoretskem problemskem polju, na katerega smo naleteli, ko smo ugoto-
vili, da z Ducrotovim aparatom ni mogoče pojasniti subjektivnih mehanizmov v govorici (npr. pre-
hod k velelniku 1. osebe množine). Manko v Ducrotovi teoriji pa nam je tudi omogočil, da smo brez
posebnih težav z njegovim konceptualnim aparatom opisali ideološko interpelacijo. Z vpeljavo pro-
blematike subjektivacije je namreč mogoče zaustaviti morebitni regres v Ducrotovi zastavitvi. Pri
reproduktivni ideološki interpelaciji se problem regresa za neposredno udeležene agente sploh ne
postavi, saj je subjektivacija »vselej že izvršena« in se interpret, če je interpeliran, samodejno identi-
ficira z glavnim govorcem, ta identifikacija pa onemogoči morebitni beg v neskončnost.
ne, ki jih producira prevladujoči glas v izreku: in s tem prikriva razmer-
ja podrejenosti-nadrejenosti med glasovi v izreku samem. Althusserjev
Subjekt ideologije je zato sestavina ideološke mistifikacije. Za filozofsko
kategorijo je mogoče zadosti dober, a hkrati ovira teoretsko konceptua-
lizacijo. Prikriva namreč, da je »znak arena razrednega boja«: prikriva
hierarhična razmerja med glasovi v izreku in prikazuje rezultat teh hie-
rarhij kot postvarelo fetišistično dejstvo besednega pomena. Kot prvi, ki
je nasedel interpelacijski iluziji, je Althusserjev Subjekt ideologije ideal-
ni oportunist: vsakokratni rezultat spopada za pomen jemlje in prenaša
naprej kot fait accompli, kot dovršeno dejstvo.
Althusserjeva intuicija vendarle ustrezno kaže, da se Subjekt instan-
ce poznavanja pomenov prikazuje, kakor da bi bil zunaj izreka, kakor da
bi bil odtegnjen konkretni govorni praksi, kakor da bi bil pred govorno
prakso in bi jo določal. Hkrati je ta intuicija ustrezna v tem, da govori o
»subjektu«, pa četudi z velikim »S«. Za govorca izreka, ki se samodej-
no, samoniklo poistoveti s prevladujočim glasom v izjavi (za govorca, ki
torej misli, da »uporablja« pomene besed, v resnici pa se identificira z iz-
rekovalcem prevladujočega glasu), je problem subjektivacije vselej že re-
šen. Govorec in interpret »pomenskega fetišizma« sta interpeliranca, ki
z govorom in interpretacijo reproducirata ideologijo izreka. Vselej sta že
odtujena v Althusserjevem »Subjektu ideologije«: njun govor in inter-
pretacija potekata prek mehanizma identifikacije, ne skoz subjektivaci-
jo. Subjektivacijo je zanju že izvršil Subjekt. V govorca ali interpreta kon-
kretnega izreka se vzpostavljata tako, da se identificirata z izrekovalcem
prevladujočega glasu v izreku.
Althusserjeva intuicija o »Subjektu« je pravilna, ker se v reproduk-
tivnem ideološkem mehanizmu subjektivacija prikazuje, kakor da bi bila
zmerom že izvršena, kakor da bi bila izvršena zunaj izreka in pred njego-
vim izrekanjem (ali interpretiranjem). Interpelacija poteka kot identifi-
kacija, njen učinek pa je »pomenski fetišizem«.18
18 Jernej Habjan je (v 8. pogl. v tem zborniku) opozoril, da se je Ducrot ujel v past nerazrešljive dileme
»ali substancialistična fiksacija na vsebino, pomen ipd. ali regresija v slabo neskončnost«. Ker se je
Ducrot odpovedal »besednemu pomenu«, se pravi, vsebinski fiksaciji, se mu je vsililo (vsaj v načelu,
vsaj potencialno) neskončno nalaganje izrekovalcev drugega na drugega. Ta regres je pri Ducrotu
simptom tistega manka v teoretskem problemskem polju, na katerega smo naleteli, ko smo ugoto-
vili, da z Ducrotovim aparatom ni mogoče pojasniti subjektivnih mehanizmov v govorici (npr. pre-
hod k velelniku 1. osebe množine). Manko v Ducrotovi teoriji pa nam je tudi omogočil, da smo brez
posebnih težav z njegovim konceptualnim aparatom opisali ideološko interpelacijo. Z vpeljavo pro-
blematike subjektivacije je namreč mogoče zaustaviti morebitni regres v Ducrotovi zastavitvi. Pri
reproduktivni ideološki interpelaciji se problem regresa za neposredno udeležene agente sploh ne
postavi, saj je subjektivacija »vselej že izvršena« in se interpret, če je interpeliran, samodejno identi-
ficira z glavnim govorcem, ta identifikacija pa onemogoči morebitni beg v neskončnost.
