Page 343 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 343
ideološka interpelacija in teoretski postopek
gija govornih praks. Rekli bi ji lahko »pomenski fetišizem«.16 Učinek
te ideologije, ki je v govornih praksah samodejna in ki te govorne pra-
kse potemtakem tudi omogoča, je tale: v trenutku, ko neki izrek ali go-
vor razumem, je njegov pomen zame že tudi samoumeven. Seveda ni nič
čudnega, če ideologija povzroča ideološke učinke. A ta učinek vendarle
ni trivialen: vzpostavlja namreč avtomatizem, ki stori, da brž ko izrek ra-
zumem, mu že tudi »podležem«. Se pravi: vzpostavlja mehanizem ide-
ološke interpelacije.
Govorčeva identifikacija z nosilcem prevladujočega glasu v izreku in
interpretovo razumevanje, ki jemlje izjavo, kakor da jo izreka prevladu-
joči glas, prevladujoči izrekovalec v njej – sta torej dve strani ideološke in-
terpelacije.
Interpret jemlje izrek, kakor da skozenj govori nosilec prevladujoče-
ga glasu. Govorec ga izreka tako, da se identificira, poisti z nosilcem pre-
vladujočega glasu. Oba, govorec in interpret, se torej podredita izreko-
valcu glasu, ki v izreku prevladuje: to pa je tista instanca, ki jo je Althus-
ser poskusil zgrabiti s kategorijo Subjekta ideologije z veliko začetnico.
Govorec in interpret si ob tem domišljata, da rokujeta s pomeni, ki
so besedam inherentni, s pomeni, ki so notranja, imanentna sestavina
besed. Nagrada za podreditev althusserjevskemu Subjektu ideologije je,
da besede dobijo pomen. Ko se govorec in interpret odzoveta ideološki
interpelaciji, besede zanju začno pomeniti, še več: pomen besed in njiho-
vih povezav postane samoumeven.
Althusserjev Subjekt ideologije je strukturna sestavina »pomenske-
ga fetišizma«. Ta Subjekt stabilizira pomen besed in prek njega pomen
izrekov. Je instanca, od katere se na interpreta razliva »pomenska iluzi-
ja«. Če na isti odnos pogledamo z druge strani, je Althusserjev Subjekt
iluzije idealni subjekt, na katerega deluje pomenska iluzija, je inkarnaci-
ja »subjekta«, ki se je ujel v »pomenski fetišizem«. Althusser ga sicer
predstavlja kot nekakšnega velikega mojstra interpelacije, kot instanco,
ki iz ozadja obvladuje interpelacijski mehanizem. A nemara bo ustrezne-
je, če si ga predstavljamo kot prvega, ki je iluziji nasedel. Prav zato Alt-
husserjev Subjekt ideologije »pozna« vse besedne pomene in lahko iz-
računa pomene vseh izrekov.17 Althusserjev Subjekt »pozna« vse pome-
16 Kakor se v blagovnem fetišizmu odnosi med agenti blagovnega gospodarstva prikazujejo kot la-
stnosti blag, tako se v pomenskem fetišizmu razmerja med strukturnimi instancami govorne pra-
kse prikazujejo kot lastnosti besed.
17 Althusserjev Subjekt ideologije je native speaker-hearer, domačinski govorec-poslušalec jezikoslov-
cev. Ker »pozna« vse možne in vse proizvedene pomene, je filozofska kategorija, ki v filozofski dis-
kurz prevaja Lacanov koncept »subjekta-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve«.
gija govornih praks. Rekli bi ji lahko »pomenski fetišizem«.16 Učinek
te ideologije, ki je v govornih praksah samodejna in ki te govorne pra-
kse potemtakem tudi omogoča, je tale: v trenutku, ko neki izrek ali go-
vor razumem, je njegov pomen zame že tudi samoumeven. Seveda ni nič
čudnega, če ideologija povzroča ideološke učinke. A ta učinek vendarle
ni trivialen: vzpostavlja namreč avtomatizem, ki stori, da brž ko izrek ra-
zumem, mu že tudi »podležem«. Se pravi: vzpostavlja mehanizem ide-
ološke interpelacije.
Govorčeva identifikacija z nosilcem prevladujočega glasu v izreku in
interpretovo razumevanje, ki jemlje izjavo, kakor da jo izreka prevladu-
joči glas, prevladujoči izrekovalec v njej – sta torej dve strani ideološke in-
terpelacije.
Interpret jemlje izrek, kakor da skozenj govori nosilec prevladujoče-
ga glasu. Govorec ga izreka tako, da se identificira, poisti z nosilcem pre-
vladujočega glasu. Oba, govorec in interpret, se torej podredita izreko-
valcu glasu, ki v izreku prevladuje: to pa je tista instanca, ki jo je Althus-
ser poskusil zgrabiti s kategorijo Subjekta ideologije z veliko začetnico.
Govorec in interpret si ob tem domišljata, da rokujeta s pomeni, ki
so besedam inherentni, s pomeni, ki so notranja, imanentna sestavina
besed. Nagrada za podreditev althusserjevskemu Subjektu ideologije je,
da besede dobijo pomen. Ko se govorec in interpret odzoveta ideološki
interpelaciji, besede zanju začno pomeniti, še več: pomen besed in njiho-
vih povezav postane samoumeven.
Althusserjev Subjekt ideologije je strukturna sestavina »pomenske-
ga fetišizma«. Ta Subjekt stabilizira pomen besed in prek njega pomen
izrekov. Je instanca, od katere se na interpreta razliva »pomenska iluzi-
ja«. Če na isti odnos pogledamo z druge strani, je Althusserjev Subjekt
iluzije idealni subjekt, na katerega deluje pomenska iluzija, je inkarnaci-
ja »subjekta«, ki se je ujel v »pomenski fetišizem«. Althusser ga sicer
predstavlja kot nekakšnega velikega mojstra interpelacije, kot instanco,
ki iz ozadja obvladuje interpelacijski mehanizem. A nemara bo ustrezne-
je, če si ga predstavljamo kot prvega, ki je iluziji nasedel. Prav zato Alt-
husserjev Subjekt ideologije »pozna« vse besedne pomene in lahko iz-
računa pomene vseh izrekov.17 Althusserjev Subjekt »pozna« vse pome-
16 Kakor se v blagovnem fetišizmu odnosi med agenti blagovnega gospodarstva prikazujejo kot la-
stnosti blag, tako se v pomenskem fetišizmu razmerja med strukturnimi instancami govorne pra-
kse prikazujejo kot lastnosti besed.
17 Althusserjev Subjekt ideologije je native speaker-hearer, domačinski govorec-poslušalec jezikoslov-
cev. Ker »pozna« vse možne in vse proizvedene pomene, je filozofska kategorija, ki v filozofski dis-
kurz prevaja Lacanov koncept »subjekta-ki-se-zanj-predpostavlja-da-ve«.
