Page 342 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 342
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Pomen se torej poraja iz polifonije glasov, ki jih je slišati v izreku in
ki jih je Ducrot utrdil s konceptom izrekovalca. Da bi izrek kaj pomenil,
pa mora en glas prevladati nad drugimi. To je tisti glas, ki s svojim »nači-
nom predstavitve« določi, kako naj »vzamemo«, razumemo člene v iz-
reku in izrek v celoti.12 Po Ducrotovi teoriji se govorec (locuteur)13 iden-
tificira s tem izrekovalcem, ki nosi prevladujoči glas.14
Vendar je značilno, da interpret ne doživlja razumevanja izreka kot
govorčevo identifikacijo z izrekovalcem, ki nosi prevladujoči glas ali po-
men porajajoči glas, temveč misli, da razume pomen, ki je izreku notra-
nji, inherenten. Po interpretovem samodejnem samoumevanju je pomen
izreku notranji, inherenten, zato ker izhaja iz kombinacije pomenov iz-
razov, ki nastopajo v izjavi. Interpret misli, da je »priložnost« pomenska
sestavina izraza »vreme je lepo«; če pa na primer interpret v Gazi pri-
čakuje napad izraelskega letalstva, tedaj bržkone misli, da pomen izraza
»vreme je lepo« vsebuje tudi sestavino »nevarnost«.
A tudi govorec meni, da »uporablja« jezikovne izraze v njihovem
»pomenu«. Govorec ne doživlja svoje govorne prakse kot rokovanje z
govorno polifonijo in kot identifikacijo z izrekovalcem, ki nosi prevladu-
joči glas ali pomen porajajoči glas, temveč misli, da sestavlja pomene, ki
so notranji, inherentni izrazom v izreku.
Iluzija, da besede same na sebi pomenijo, je skupna govorcu, govor-
ki in interpretu, interpretinji. Ta iluzija15 je tako rekoč spontana ideolo-
12 V izreku »Nebo je vedro, pojdimo na sprehod« drugi del (sklep) določa, da moramo prvi člen (ar-
gument) razumeti kot priložnost; v izreku »Nebo je vedro, Natova letala bodo spet napadla« sklep
(drugi del) določa, da je argument (prvi del) razumeti kot nevarnost. V izrekih »Kdo bo poslušal to
nakladanje, pojdimo na kavo« in »Še zmerom se nisem zbudil, pojdimo na kavo« pa argument (prvi
del) določa, kako je treba razumeti sklep (drugi del) – prvič kot razvedrilo, drugič kot poživilo.
13 Govorec (locuteur) je tista instanca, ki jo izrek določa za svojega avtorja. »Kaj razumem z govorcem?
Z govorcem mislim na osebo, ki je po samem smislu izreka odgovorna za izrek. Naj ponovim: to je
oseba, ki je v izreku samem označena kot oseba, odgovorna za izrek.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures,
n. d., 32.)
14 Če smo natančni, je Ducrot pravzaprav menil, da se govorec identificira z izrekovalcem sklepa argu-
mentacije. Res je tudi, da v vsakdanji govorici sklep navadno za nazaj določi, kako naj razumemo ar-
gument. Vendar izreki, v katerih argument vnaprej določi, kako je razumeti sklep, dopuščajo para-
fraze, iz katerih bi sklepali, da se govorec identificira z izrekovalcem argumenta, se pravi, tistega dela
izreka, ki določi, kako naj razumemo drugi del in z njim izrek v celoti. Npr.: »Še zmerom se nisem
zbudil, pojdimo na kavo« -> »Še zmerom se nisem zbudil, potrebujem nekaj, kar me bo spravilo k
sebi« -> »Še zmerom se nisem zbudil, le kako nekateri vzdržijo«; »Kdo bo poslušal to nakladanje,
pojdimo na kavo« -> »Kdo bo poslušal to nakladanje, tukaj zgubljamo čas« -> »Kdo bo poslušal to
nakladanje, nekateri si pa res vse privoščijo«.
15 »Zdi pa se mi, da bi rad rekel, da sem si od nekdaj želel reči – in upam, da si boste na koncu teh petih
seminarjev tudi vi zaželeli reči – , da navsezadnje besede ne pomenijo nič, da naš govor ne pomeni
nič.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 13.)
Pomen se torej poraja iz polifonije glasov, ki jih je slišati v izreku in
ki jih je Ducrot utrdil s konceptom izrekovalca. Da bi izrek kaj pomenil,
pa mora en glas prevladati nad drugimi. To je tisti glas, ki s svojim »nači-
nom predstavitve« določi, kako naj »vzamemo«, razumemo člene v iz-
reku in izrek v celoti.12 Po Ducrotovi teoriji se govorec (locuteur)13 iden-
tificira s tem izrekovalcem, ki nosi prevladujoči glas.14
Vendar je značilno, da interpret ne doživlja razumevanja izreka kot
govorčevo identifikacijo z izrekovalcem, ki nosi prevladujoči glas ali po-
men porajajoči glas, temveč misli, da razume pomen, ki je izreku notra-
nji, inherenten. Po interpretovem samodejnem samoumevanju je pomen
izreku notranji, inherenten, zato ker izhaja iz kombinacije pomenov iz-
razov, ki nastopajo v izjavi. Interpret misli, da je »priložnost« pomenska
sestavina izraza »vreme je lepo«; če pa na primer interpret v Gazi pri-
čakuje napad izraelskega letalstva, tedaj bržkone misli, da pomen izraza
»vreme je lepo« vsebuje tudi sestavino »nevarnost«.
A tudi govorec meni, da »uporablja« jezikovne izraze v njihovem
»pomenu«. Govorec ne doživlja svoje govorne prakse kot rokovanje z
govorno polifonijo in kot identifikacijo z izrekovalcem, ki nosi prevladu-
joči glas ali pomen porajajoči glas, temveč misli, da sestavlja pomene, ki
so notranji, inherentni izrazom v izreku.
Iluzija, da besede same na sebi pomenijo, je skupna govorcu, govor-
ki in interpretu, interpretinji. Ta iluzija15 je tako rekoč spontana ideolo-
12 V izreku »Nebo je vedro, pojdimo na sprehod« drugi del (sklep) določa, da moramo prvi člen (ar-
gument) razumeti kot priložnost; v izreku »Nebo je vedro, Natova letala bodo spet napadla« sklep
(drugi del) določa, da je argument (prvi del) razumeti kot nevarnost. V izrekih »Kdo bo poslušal to
nakladanje, pojdimo na kavo« in »Še zmerom se nisem zbudil, pojdimo na kavo« pa argument (prvi
del) določa, kako je treba razumeti sklep (drugi del) – prvič kot razvedrilo, drugič kot poživilo.
13 Govorec (locuteur) je tista instanca, ki jo izrek določa za svojega avtorja. »Kaj razumem z govorcem?
Z govorcem mislim na osebo, ki je po samem smislu izreka odgovorna za izrek. Naj ponovim: to je
oseba, ki je v izreku samem označena kot oseba, odgovorna za izrek.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures,
n. d., 32.)
14 Če smo natančni, je Ducrot pravzaprav menil, da se govorec identificira z izrekovalcem sklepa argu-
mentacije. Res je tudi, da v vsakdanji govorici sklep navadno za nazaj določi, kako naj razumemo ar-
gument. Vendar izreki, v katerih argument vnaprej določi, kako je razumeti sklep, dopuščajo para-
fraze, iz katerih bi sklepali, da se govorec identificira z izrekovalcem argumenta, se pravi, tistega dela
izreka, ki določi, kako naj razumemo drugi del in z njim izrek v celoti. Npr.: »Še zmerom se nisem
zbudil, pojdimo na kavo« -> »Še zmerom se nisem zbudil, potrebujem nekaj, kar me bo spravilo k
sebi« -> »Še zmerom se nisem zbudil, le kako nekateri vzdržijo«; »Kdo bo poslušal to nakladanje,
pojdimo na kavo« -> »Kdo bo poslušal to nakladanje, tukaj zgubljamo čas« -> »Kdo bo poslušal to
nakladanje, nekateri si pa res vse privoščijo«.
15 »Zdi pa se mi, da bi rad rekel, da sem si od nekdaj želel reči – in upam, da si boste na koncu teh petih
seminarjev tudi vi zaželeli reči – , da navsezadnje besede ne pomenijo nič, da naš govor ne pomeni
nič.« (O. Ducrot, Slovenian Lectures, n. d., 13.)
