Page 332 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 332
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
1. gojijo metodološke prijeme, ki proučujejo umetnostne prakse kot
usedline družbenih praks skoz njihovo materialno eksistenco;
2. hkrati pa se ogibajo refleksiji učinka družbenosti, ki ga proizvaja-
jo prav te umetnostne prakse.
Če proučujemo knjigo, ne pa literarnega dela, je pred nami predmet,
ki so ga ljudje neke dobe imeli v rokah, ga prodajali in kupovali, si ga spo-
sojali in ga posojali ipd. Ko pa smo sredi teh živahnih dejavnosti, smo
soočeni tudi s problemom vzpostavljanja »družbene vezi« in »mreže
družbenosti«. S tem se kulturna zgodovina hote ali nehote približa po-
dročjem, ki se jim je ogibala, zlasti sociologiji, saj se mora spraševati po
»družbeni vezi« in po trikih ideologije.21 Ker pa kulturna zgodovina
v teh vprašanjih ne prepozna problematike, ki bi jo kakorkoli zadevala,
dela z družbo »kot tako«. Zato skoz svoje početje »naturalizira« od-
nose dominacije, ko se vrti v mreži njenih lastnih predstav in argumen-
tativnih postopkov.
Naj ponovimo: zgodovinar kulture si je prisvojil predmet proučeva-
nja tako, da ga je iztrgal iz družbene totalnosti. Sicer je zlahka prišel do
predmeta proučevanja, a ni reflektiral svojega postopka in upravičil svo-
je »kraje«. Ustavil se je nekje na polovici: uspelo se mu je prebiti do na-
čina produciranja raznih »odgovorov«, ne pozna pa vprašanj, na katera
odgovarja. Pozna podrobnosti o rabi pisave v raznih obdobjih in v raznih
družbenih skupinah, o pojavu in rabi knjižnic, o skriptorijih in tisku,
o razlikah med raznimi izdajami Shakespeara, o gledališki tehnologiji,
o teoriji linearne perspektive in vednostih, ki podpirajo to teorijo, ipd..
Kljub temu pa ne more pojasniti, kako se umetnostne prakse povezuje-
jo z drugimi družbenimi registri. Dokler bo zgodovinar kulture gluh za
ta vprašanja, bo le zbiral nova očišča, nova gradiva in podatke, ki pa jih
ne bo znal ne urediti ne pojasniti. Bolj kot vse drugo je kulturna zgodo-
vina kumulativna, to pa je eden večjih očitkov, ki sta ga Bloch in Febvre
namenila zgodovinopisju.22
Če se hočemo približati tem vprašanjem, naletimo na problem, ob
katerem smo že upravičeno zdolgočaseni. Vendar je dilema, ki smo jo
predstavili, v resnici dilema med deskriptivno metodo (Natančno se rav-
naj po zaporedju dejstev!, pravi zgodovinarska zapoved) in teoretsko re-
fleksijo. Dilemo pa najdemo v shemi, ki jo je strukturalizem izdelal že
21 Izraz »ideologija« je nasploh prepovedana beseda. Prim. P. Vayne, Foucault révolutionne l’histoire,
v: isti, Comment on écrit l’ histoire, Pariz 1971.
22 Prim. Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, slov. prev. G. Moder, Ljubljana 1996
/1949/; Lucien Febvre, Examen de conscience d’une histoire et d’un historien, nastopno predavanje
na Collège de France (13. 12. 1933), objavljeno v Febvrovi knjigi Combats pour l’ histoire, Pariz 1953.
1. gojijo metodološke prijeme, ki proučujejo umetnostne prakse kot
usedline družbenih praks skoz njihovo materialno eksistenco;
2. hkrati pa se ogibajo refleksiji učinka družbenosti, ki ga proizvaja-
jo prav te umetnostne prakse.
Če proučujemo knjigo, ne pa literarnega dela, je pred nami predmet,
ki so ga ljudje neke dobe imeli v rokah, ga prodajali in kupovali, si ga spo-
sojali in ga posojali ipd. Ko pa smo sredi teh živahnih dejavnosti, smo
soočeni tudi s problemom vzpostavljanja »družbene vezi« in »mreže
družbenosti«. S tem se kulturna zgodovina hote ali nehote približa po-
dročjem, ki se jim je ogibala, zlasti sociologiji, saj se mora spraševati po
»družbeni vezi« in po trikih ideologije.21 Ker pa kulturna zgodovina
v teh vprašanjih ne prepozna problematike, ki bi jo kakorkoli zadevala,
dela z družbo »kot tako«. Zato skoz svoje početje »naturalizira« od-
nose dominacije, ko se vrti v mreži njenih lastnih predstav in argumen-
tativnih postopkov.
Naj ponovimo: zgodovinar kulture si je prisvojil predmet proučeva-
nja tako, da ga je iztrgal iz družbene totalnosti. Sicer je zlahka prišel do
predmeta proučevanja, a ni reflektiral svojega postopka in upravičil svo-
je »kraje«. Ustavil se je nekje na polovici: uspelo se mu je prebiti do na-
čina produciranja raznih »odgovorov«, ne pozna pa vprašanj, na katera
odgovarja. Pozna podrobnosti o rabi pisave v raznih obdobjih in v raznih
družbenih skupinah, o pojavu in rabi knjižnic, o skriptorijih in tisku,
o razlikah med raznimi izdajami Shakespeara, o gledališki tehnologiji,
o teoriji linearne perspektive in vednostih, ki podpirajo to teorijo, ipd..
Kljub temu pa ne more pojasniti, kako se umetnostne prakse povezuje-
jo z drugimi družbenimi registri. Dokler bo zgodovinar kulture gluh za
ta vprašanja, bo le zbiral nova očišča, nova gradiva in podatke, ki pa jih
ne bo znal ne urediti ne pojasniti. Bolj kot vse drugo je kulturna zgodo-
vina kumulativna, to pa je eden večjih očitkov, ki sta ga Bloch in Febvre
namenila zgodovinopisju.22
Če se hočemo približati tem vprašanjem, naletimo na problem, ob
katerem smo že upravičeno zdolgočaseni. Vendar je dilema, ki smo jo
predstavili, v resnici dilema med deskriptivno metodo (Natančno se rav-
naj po zaporedju dejstev!, pravi zgodovinarska zapoved) in teoretsko re-
fleksijo. Dilemo pa najdemo v shemi, ki jo je strukturalizem izdelal že
21 Izraz »ideologija« je nasploh prepovedana beseda. Prim. P. Vayne, Foucault révolutionne l’histoire,
v: isti, Comment on écrit l’ histoire, Pariz 1971.
22 Prim. Marc Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, slov. prev. G. Moder, Ljubljana 1996
/1949/; Lucien Febvre, Examen de conscience d’une histoire et d’un historien, nastopno predavanje
na Collège de France (13. 12. 1933), objavljeno v Febvrovi knjigi Combats pour l’ histoire, Pariz 1953.
