Page 327 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 327
epistemologija kulturne zgodovine
kot zgrešene, metodološke prijeme pa mora sprejemati kot zgodovinske
dosežke. Zato se ne zgodi redko, da raziskovalci proučujejo »materialno
kulturo« iz motivov, ki se povsem razlikujejo od tistih, zaradi katerih je
njihovo proučevanje nastalo.12
Potemtakem mora biti za prehod iz ekonomske zgodovine v social-
no in iz socialne v kulturno drug razlog. Morda z enega področja na dru-
go niso prestopali zato, ker bi izčrpali področje proučevanja ali ker jim
ne bi več ostalo nič, kar bi bilo vredno raziskati; morda so se v nekem
trenutku soočili s spoznavno nezadostnostjo prijema, ki so jo poskuša-
li preseči tako, da so se preselili na novo področje raziskovanja. Na pri-
mer nezadostnost ekonomskih analiz izhaja predvsem iz iluzije razisko-
valnih prijemov, da je sfera ekonomije sama sebi ideološka podlaga, ki
določa vse druge družbene sfere pa tudi sebe samo: zato se raziskave te
vrste opirajo tudi na domnevo, da lahko z ekonomsko analizo zgrabijo
vse druge družbene sfere. Ta podmena se je izkazala za iluzorično pred-
vsem zato, ker, kot pravi Alain Caillé, ne obstaja nekaj, v čemer bi lahko
videli »ekonomsko racionalnost«. »Ekonomske racionalnosti ni mogo-
če definirati, pa tudi odločljiva ni, vsekakor pa obstaja ekonomska logi-
ka, ki je celo nespodbitna.«13 To pomeni, da je to, kar so imeli raziskoval-
ci za ekonomsko racionalnost, samo ekonomska logika, iz česar izhaja ne-
spodbitni sklep, da moramo t. i. racionalnost iskati drugod, vsekakor pa
ne le v ekonomiji.
Če pa v domeni ekonomije lahko govorimo samo o nekakšni logiki,
ne pa tudi o racionalnosti, tedaj je večina ekonomskih odločitev zunaje-
konomska, se pravi, politična, domneva o avtonomiji ekonomije pa le ilu-
zorična predstava zagovornika liberalne ekonomije (ki meni, da ta sama
po sebi uravnava odnose med rečmi in ljudmi na vseh družbenih podro-
čjih) pa tudi zgodovinarja.
12 Tak primer nad primeri je Dumézilova trilogija o germanski mitologiji Mythes et dieux des Germa-
ins, ki sta jo ob izidu leta 1940 pohvalila dva recenzenta. Prvo recenzijo je podpisal S. Gutenbrunner
v reviji Deutsche Literaturzeitung, kjer je pohvalil Dumézilovo primerjavo indoevropske mitologije z
»duhovno domovino« nemškega nacionalsocializma. Druga recenzija pa je bila objavljena v franco-
ski reviji Revue historique, kjer je sam Marc Bloch hvalil Dumézila, ker naj bi bil »razkrinkal« ideolo-
gijo nacionalsocializma. O razlogih za ambivalentno reakcijo na Dumézilovo knjigo sta razpravljala
Arnaldo Momigliano (Premesse per una discussione su Georges Dumézil, Opus 2 /1983/; Georges
Dumézil and the Trifunctional Approach to Roman Civilization, History and Theory 23 /1984/, št. 3)
in C. Ginzburg (Miti, emblemi, spie: Morfologia e storia, Torino 1986, pogl. 6), Dumézil pa je odgovor
na polemiko objavil v svoji knjigi L’oubli de l’ homme et l’ honneur des dieux, Pariz 1985, in v članku Sci-
ence et politique: Réponse à Carlo Ginzburg, Annales 40 (1985), št. 5, 985–989.
13 A. Caillé, Splendeurs et misères des sciences sociales, Ženeva 1986, 258.
kot zgrešene, metodološke prijeme pa mora sprejemati kot zgodovinske
dosežke. Zato se ne zgodi redko, da raziskovalci proučujejo »materialno
kulturo« iz motivov, ki se povsem razlikujejo od tistih, zaradi katerih je
njihovo proučevanje nastalo.12
Potemtakem mora biti za prehod iz ekonomske zgodovine v social-
no in iz socialne v kulturno drug razlog. Morda z enega področja na dru-
go niso prestopali zato, ker bi izčrpali področje proučevanja ali ker jim
ne bi več ostalo nič, kar bi bilo vredno raziskati; morda so se v nekem
trenutku soočili s spoznavno nezadostnostjo prijema, ki so jo poskuša-
li preseči tako, da so se preselili na novo področje raziskovanja. Na pri-
mer nezadostnost ekonomskih analiz izhaja predvsem iz iluzije razisko-
valnih prijemov, da je sfera ekonomije sama sebi ideološka podlaga, ki
določa vse druge družbene sfere pa tudi sebe samo: zato se raziskave te
vrste opirajo tudi na domnevo, da lahko z ekonomsko analizo zgrabijo
vse druge družbene sfere. Ta podmena se je izkazala za iluzorično pred-
vsem zato, ker, kot pravi Alain Caillé, ne obstaja nekaj, v čemer bi lahko
videli »ekonomsko racionalnost«. »Ekonomske racionalnosti ni mogo-
če definirati, pa tudi odločljiva ni, vsekakor pa obstaja ekonomska logi-
ka, ki je celo nespodbitna.«13 To pomeni, da je to, kar so imeli raziskoval-
ci za ekonomsko racionalnost, samo ekonomska logika, iz česar izhaja ne-
spodbitni sklep, da moramo t. i. racionalnost iskati drugod, vsekakor pa
ne le v ekonomiji.
Če pa v domeni ekonomije lahko govorimo samo o nekakšni logiki,
ne pa tudi o racionalnosti, tedaj je večina ekonomskih odločitev zunaje-
konomska, se pravi, politična, domneva o avtonomiji ekonomije pa le ilu-
zorična predstava zagovornika liberalne ekonomije (ki meni, da ta sama
po sebi uravnava odnose med rečmi in ljudmi na vseh družbenih podro-
čjih) pa tudi zgodovinarja.
12 Tak primer nad primeri je Dumézilova trilogija o germanski mitologiji Mythes et dieux des Germa-
ins, ki sta jo ob izidu leta 1940 pohvalila dva recenzenta. Prvo recenzijo je podpisal S. Gutenbrunner
v reviji Deutsche Literaturzeitung, kjer je pohvalil Dumézilovo primerjavo indoevropske mitologije z
»duhovno domovino« nemškega nacionalsocializma. Druga recenzija pa je bila objavljena v franco-
ski reviji Revue historique, kjer je sam Marc Bloch hvalil Dumézila, ker naj bi bil »razkrinkal« ideolo-
gijo nacionalsocializma. O razlogih za ambivalentno reakcijo na Dumézilovo knjigo sta razpravljala
Arnaldo Momigliano (Premesse per una discussione su Georges Dumézil, Opus 2 /1983/; Georges
Dumézil and the Trifunctional Approach to Roman Civilization, History and Theory 23 /1984/, št. 3)
in C. Ginzburg (Miti, emblemi, spie: Morfologia e storia, Torino 1986, pogl. 6), Dumézil pa je odgovor
na polemiko objavil v svoji knjigi L’oubli de l’ homme et l’ honneur des dieux, Pariz 1985, in v članku Sci-
ence et politique: Réponse à Carlo Ginzburg, Annales 40 (1985), št. 5, 985–989.
13 A. Caillé, Splendeurs et misères des sciences sociales, Ženeva 1986, 258.
