Page 335 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 335
epistemologija kulturne zgodovine
goj primerljivosti raznih blag za oblikovanje menjalnih vrednosti.29 Ko
pa Marx prestavi posebno delo iz zgodovinske geneze abstraktnega dela
v sinhronijo, dobi regresivno funkcijo: posebno ali konkretno delo po-
stane ideološko obremenjeno, saj nam grozi, da se bomo ujeli v nostal-
gijo za pristnejšimi medčloveškimi odnosi, ki da še niso bili odtujeni in
postvarjeni. Iz tega primera lahko sklenemo, da lahko morda z diahrono
analizo postavljamo ločnice med posameznimi sinhronijami, a ne mo-
remo poljubno preskakovati iz diahronije v sinhronijo pa spet nazaj, saj
utegne koncept, ki »deluje« v diahroni analizi, postati v sinhroni ana-
lizi nosilec ideološke zaslepljenosti. Zato Caillé pravi, da v zgodovinski
analizi morda upravičeno prehajamo od konkretnega dela k abstraktne-
mu, ne moremo pa v sinhroniji postaviti konkretnega dela nasproti ab-
straktnemu delu, temveč bi morali v tem primeru konkretno delo na-
domestiti z neplačanim ali zastonjskim delom:30 samo neplačano delo
v imenu družbene solidarnosti naj bi bilo pravo nasprotje »abstraktne-
mu« delu, se pravi, načinu okoriščanja posameznika na račun drugih
posameznikov.
Blokado med sinhronijo in diahronijo je zakrivil prav Marx, ko je
v Kapitalu vpeljal iluzijo o samozadostnosti ekonomije, ker je to iluzi-
jo potreboval, da bi prišel do modela »čistega« kapitalizma. V tej točki
si Marx deli to iluzijo z liberalnimi ekonomisti. Problem teorije blagov-
nega fetišizma (in dela kot enega izmed blag) je v tem, da je podlaga ilu-
zije o samozadostnosti ekonomije kot determinante drugih družbenih
praks. Marx je področje »kapitalizma« zaprl za zunajekonomske razi-
skave, ki se jim je, nasprotno, posvečal v konkretnih raziskavah, kakršni
sta Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta in Razredni boji v Franciji
1848–1850. Pri Marxu se prepletata obe ravni proučevanja in verjetno je
ravno zato tako zanimiv za epistemološke premisleke.
29 Caillé dela krivico Marxu, saj ne upošteva, da sta prvi in drugi odlomek iz zgodnjih »humanistič-
nih« ali »predteoretskih« del. Caillé resda primerja pojavitvi istega izraza, vendar sta njuna konte-
ksta tako različna, da sta tako rekoč neprimerljivi. Vrh tega izraz »abstraktno delo« skoz zgodovin-
sko perspektivo meri na splošno pojavno obliko dela s humanistično poanto odtujenosti delavca,
čigar opravilo je z industrijsko produkcijo postalo tako banalno, da je delavec v vsakem trenutku na-
domestljiv. Na sinhroni ravni (v poglavju Blago in denar) abstraktno delo rabi Marxu kot družbeno
merilo, kot pogoj za primerljivost vrednosti blag, kajti ko se posamezna konkretna dela, potrebna za
izdelavo zelo različnih blag, prevajajo v abstraktno delo, vrednosti blag postanejo primerljive, tako
da je blaga mogoče menjavati. Iz tega pa bi lahko izpeljali še en sklep: ko križamo opozicijo z dia-
hrone ravni, ki nosi humanistično poanto, z opozicijo iz strukturne analize kapitalizma, potem tudi
druga opozicija – in teorija fetišizma nasploh – dobi humanističen priokus, čeprav izhaja iz povsem
teoretskega okvira in je celo »antihumanistična«. V tem morda tiči razlog za – tolikokrat očitano –
»humanistično poanto« teorije fetišizma v uvodnem delu Kapitala.
30 Caillé ravno zaradi teh razlogov že dve desetletji vodi revijo M.A.U.S.S. (Mouvement anti-utilitari-
ste dans les sciences sociales), »revijo za antiutilitaristično gibanje v družbenih znanostih«.
goj primerljivosti raznih blag za oblikovanje menjalnih vrednosti.29 Ko
pa Marx prestavi posebno delo iz zgodovinske geneze abstraktnega dela
v sinhronijo, dobi regresivno funkcijo: posebno ali konkretno delo po-
stane ideološko obremenjeno, saj nam grozi, da se bomo ujeli v nostal-
gijo za pristnejšimi medčloveškimi odnosi, ki da še niso bili odtujeni in
postvarjeni. Iz tega primera lahko sklenemo, da lahko morda z diahrono
analizo postavljamo ločnice med posameznimi sinhronijami, a ne mo-
remo poljubno preskakovati iz diahronije v sinhronijo pa spet nazaj, saj
utegne koncept, ki »deluje« v diahroni analizi, postati v sinhroni ana-
lizi nosilec ideološke zaslepljenosti. Zato Caillé pravi, da v zgodovinski
analizi morda upravičeno prehajamo od konkretnega dela k abstraktne-
mu, ne moremo pa v sinhroniji postaviti konkretnega dela nasproti ab-
straktnemu delu, temveč bi morali v tem primeru konkretno delo na-
domestiti z neplačanim ali zastonjskim delom:30 samo neplačano delo
v imenu družbene solidarnosti naj bi bilo pravo nasprotje »abstraktne-
mu« delu, se pravi, načinu okoriščanja posameznika na račun drugih
posameznikov.
Blokado med sinhronijo in diahronijo je zakrivil prav Marx, ko je
v Kapitalu vpeljal iluzijo o samozadostnosti ekonomije, ker je to iluzi-
jo potreboval, da bi prišel do modela »čistega« kapitalizma. V tej točki
si Marx deli to iluzijo z liberalnimi ekonomisti. Problem teorije blagov-
nega fetišizma (in dela kot enega izmed blag) je v tem, da je podlaga ilu-
zije o samozadostnosti ekonomije kot determinante drugih družbenih
praks. Marx je področje »kapitalizma« zaprl za zunajekonomske razi-
skave, ki se jim je, nasprotno, posvečal v konkretnih raziskavah, kakršni
sta Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta in Razredni boji v Franciji
1848–1850. Pri Marxu se prepletata obe ravni proučevanja in verjetno je
ravno zato tako zanimiv za epistemološke premisleke.
29 Caillé dela krivico Marxu, saj ne upošteva, da sta prvi in drugi odlomek iz zgodnjih »humanistič-
nih« ali »predteoretskih« del. Caillé resda primerja pojavitvi istega izraza, vendar sta njuna konte-
ksta tako različna, da sta tako rekoč neprimerljivi. Vrh tega izraz »abstraktno delo« skoz zgodovin-
sko perspektivo meri na splošno pojavno obliko dela s humanistično poanto odtujenosti delavca,
čigar opravilo je z industrijsko produkcijo postalo tako banalno, da je delavec v vsakem trenutku na-
domestljiv. Na sinhroni ravni (v poglavju Blago in denar) abstraktno delo rabi Marxu kot družbeno
merilo, kot pogoj za primerljivost vrednosti blag, kajti ko se posamezna konkretna dela, potrebna za
izdelavo zelo različnih blag, prevajajo v abstraktno delo, vrednosti blag postanejo primerljive, tako
da je blaga mogoče menjavati. Iz tega pa bi lahko izpeljali še en sklep: ko križamo opozicijo z dia-
hrone ravni, ki nosi humanistično poanto, z opozicijo iz strukturne analize kapitalizma, potem tudi
druga opozicija – in teorija fetišizma nasploh – dobi humanističen priokus, čeprav izhaja iz povsem
teoretskega okvira in je celo »antihumanistična«. V tem morda tiči razlog za – tolikokrat očitano –
»humanistično poanto« teorije fetišizma v uvodnem delu Kapitala.
30 Caillé ravno zaradi teh razlogov že dve desetletji vodi revijo M.A.U.S.S. (Mouvement anti-utilitari-
ste dans les sciences sociales), »revijo za antiutilitaristično gibanje v družbenih znanostih«.
