Page 333 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 333
epistemologija kulturne zgodovine
zdavnaj, zgodovinopisje pa se z njo otepa še danes. Krzysztof Pomian23 je
to shemo prilagodil za potrebe kulturne zgodovine:
1. zgodovinski pragmatični pristop, ki ga Pomian imenuje tudi kul-
turni materializem ali diahronija;
2. hermenevtični semiotični pristop ali sinhronija.
Ta dualizem nas takoj spomni na klasični vozel, ki ga je vpeljal
strukturalizem. A Pomian je v tej shemi pozicijo sinhronije ali teorije
iz klasične sheme pripisal tradicionalni literarni vedi, ki jo je predstavil
kot okorelo, konservativno in celo kot glavno sredstvo širjenja nacional-
nih ideologij.24 Nasproti hudo oslabljenemu nasprotniku je Pomian po-
stavil na videz pomlajeno zgodovinopisje. Medtem ko je recimo predmet
proučevanja primerjalne književnosti literarna umetnina, ki je »nevidni
objekt«, »objet invisible«, je predmet proučevanja kulturne zgodovine
knjiga, disketa, »spletna stran« in drugi nosilci grafičnega zapisa, ki jih
ima Pomian pojmuje kot »vidni del«, »objet visible«, nevidne literarne
umetnine. »Vidni del« Pomian imenuje tudi »sémiophore«, nosilec ali
posrednik znaka, ki naj bi bil pravi predmet kulturne zgodovine: prou-
čevalec naj bi ga lovil v razmerju in v odnosih med vidnim in nevidnim
in v predmetu družbene menjave.
Pomianova predelava sheme poskuša zlasti odpraviti probleme, ki
jih je poznal nekdanji »strukturalistični« model diahronije in sinhro-
nije. Vsebuje dve predpostavki:
1. Dihotomija v resnici ni »par«, saj privilegira teoretskost sinhro-
nije na račun diahronije, ki jo skuša prikazati kot neteoretsko. Shema
sinhronije in diahronije je tako »mejni« koncept,25 ki reže ločnico med
zunanjskostjo in notranjskostjo teoretskega polja, in zato moramo she-
mo razumeti le kot pomožno orodje pri vzpostavljanju raziskovalnega
polja sinhronije.
2. V diahroniji se izmenjujejo razna zgodovinska obdobja ali sinhro-
nije. Če to drži, ne drži sklep iz 1. točke, tj. da je zgodovinopisje »nete-
oretsko«. Kajti »naključni« elementi in procesi iz diahronije postanejo
s projekcijo v sinhronijo del sistematične, logične in sklenjene enotnosti.
Tedaj pa bi moralo veljati tudi narobe: da ti elementi in procesi poteka-
jo tudi v diahroniji s kontinuiteto, ki ima za podlago logične zakonitosti.
23 K. Pomian, Histoire culturelle, histoire de sémiophores, v: Pour une histoire culturelle, ur. J.-P. Rioux, J.-
F. Sirinelli, Pariz 1997, 73–100.
24 To je tudi retorika Greenblattovega novega historizma, s čimer je dolgo uspešno novačil privržence,
saj je proizvajal občutek akademskega angažmaja.
25 Spoznavna kategorija, pravi Althusser: L. Althusser idr., Lire le Capital, Pariz 1996 /1965/, 294 ss. Po-
dobno Balibar pravi, da je postavljanje diskontinuitete v zgodovinski kontinuiteti, tj. črtanje rezov
(coupure), »namišljeno, vendar ne arbitrarno«: prav tam, 427.
zdavnaj, zgodovinopisje pa se z njo otepa še danes. Krzysztof Pomian23 je
to shemo prilagodil za potrebe kulturne zgodovine:
1. zgodovinski pragmatični pristop, ki ga Pomian imenuje tudi kul-
turni materializem ali diahronija;
2. hermenevtični semiotični pristop ali sinhronija.
Ta dualizem nas takoj spomni na klasični vozel, ki ga je vpeljal
strukturalizem. A Pomian je v tej shemi pozicijo sinhronije ali teorije
iz klasične sheme pripisal tradicionalni literarni vedi, ki jo je predstavil
kot okorelo, konservativno in celo kot glavno sredstvo širjenja nacional-
nih ideologij.24 Nasproti hudo oslabljenemu nasprotniku je Pomian po-
stavil na videz pomlajeno zgodovinopisje. Medtem ko je recimo predmet
proučevanja primerjalne književnosti literarna umetnina, ki je »nevidni
objekt«, »objet invisible«, je predmet proučevanja kulturne zgodovine
knjiga, disketa, »spletna stran« in drugi nosilci grafičnega zapisa, ki jih
ima Pomian pojmuje kot »vidni del«, »objet visible«, nevidne literarne
umetnine. »Vidni del« Pomian imenuje tudi »sémiophore«, nosilec ali
posrednik znaka, ki naj bi bil pravi predmet kulturne zgodovine: prou-
čevalec naj bi ga lovil v razmerju in v odnosih med vidnim in nevidnim
in v predmetu družbene menjave.
Pomianova predelava sheme poskuša zlasti odpraviti probleme, ki
jih je poznal nekdanji »strukturalistični« model diahronije in sinhro-
nije. Vsebuje dve predpostavki:
1. Dihotomija v resnici ni »par«, saj privilegira teoretskost sinhro-
nije na račun diahronije, ki jo skuša prikazati kot neteoretsko. Shema
sinhronije in diahronije je tako »mejni« koncept,25 ki reže ločnico med
zunanjskostjo in notranjskostjo teoretskega polja, in zato moramo she-
mo razumeti le kot pomožno orodje pri vzpostavljanju raziskovalnega
polja sinhronije.
2. V diahroniji se izmenjujejo razna zgodovinska obdobja ali sinhro-
nije. Če to drži, ne drži sklep iz 1. točke, tj. da je zgodovinopisje »nete-
oretsko«. Kajti »naključni« elementi in procesi iz diahronije postanejo
s projekcijo v sinhronijo del sistematične, logične in sklenjene enotnosti.
Tedaj pa bi moralo veljati tudi narobe: da ti elementi in procesi poteka-
jo tudi v diahroniji s kontinuiteto, ki ima za podlago logične zakonitosti.
23 K. Pomian, Histoire culturelle, histoire de sémiophores, v: Pour une histoire culturelle, ur. J.-P. Rioux, J.-
F. Sirinelli, Pariz 1997, 73–100.
24 To je tudi retorika Greenblattovega novega historizma, s čimer je dolgo uspešno novačil privržence,
saj je proizvajal občutek akademskega angažmaja.
25 Spoznavna kategorija, pravi Althusser: L. Althusser idr., Lire le Capital, Pariz 1996 /1965/, 294 ss. Po-
dobno Balibar pravi, da je postavljanje diskontinuitete v zgodovinski kontinuiteti, tj. črtanje rezov
(coupure), »namišljeno, vendar ne arbitrarno«: prav tam, 427.
