Page 331 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 331
epistemologija kulturne zgodovine
mi ali razredi, kot lestvico neenakosti, ki pozna le začasne in potuhnje-
ne pomiritve. Nasproti temu je nova zgodovina postavila, nasprotno, po-
dobo družbe kot »družbene harmonije«, ki naravno išče poti k »so-
glasju«. Na tej točki se Lepetitova interpretacija ujame z Greenblatto-
vo in nasploh z ameriškim novim historizmom, ki z »družbeno ener-
gijo«, »social energy«, prav tako misli, da so človeške družbe naravno
uglašene.
Oboji, francoski in ameriški zgodovinarji, pa se po teoretsko podpo-
ro zatekajo k Michelu Foucaultu, ki je pokazal, da je ideja »družbene to-
talnosti« iluzorna. Foucault jim je ponudil možnost, da mislijo družbo
v njeni »pluralnosti«, v razbitosti in večplastnosti družbenih registrov
in medsebojnih učinkovanj, ki jih stežka apliciramo na apriorne teorije
družbe. Skupaj s Foucaultom tudi dokazujejo, da skupnosti niso samo
»zaprte«: da prav sistemi prisile in spopadov družbenih moči hkrati
omogočajo tudi transgresije; ali da so skupnosti v tisti meri, v kateri delu-
jejo »zaprto«, obenem tudi »odprte«.20 Foucault namreč res prikazu-
je družbo kot spopad močnejših in dominantnih diskurzov s podrejeni-
mi diskurzi, ki jih zastopajo skupine z družbenega roba ali z dna. Po Fo-
ucaultovem zgledu francoska nova zgodovina raziskuje družbeni »rob«,
ta »rob« in odmaknjenost od centra »delanja družbenosti« pa naj bi
bila konstitutivna za samo družbo: »družbenost« družbe naj bi bila ve-
dno zunaj družbe. Tako so, paradoksno, res proizvedli »point extérieur
fixe«. Sprenevedanje, da bo novo zgodovinopisje prineslo tudi nove defi-
nicije »družbenosti« in »političnosti«, je torej odveč; vsekakor pa zgo-
dovinarjem ostaja zadovoljstvo, da je ta »rob« edino »avtentično«, edi-
no »res resnično« izmed vsega, s čimer ima opraviti zgodovinar.
Če se ustavimo na tem mestu, lahko brž opazimo, kaj se je v resnici
zgodilo. Ko so zgodovinarji poskušali biti dovzetni za lokalne, produk-
cijske in druge posebnosti svojih predmetov proučevanja in te posebno-
sti zavarovati pred mehanističnimi in funkcionalističnimi teorijami, je
zgodovinarjem kulture zrasla implicitna teorija družbe: družbo so zače-
li prikazovati skoz naturalizacijo oblastnih razmerij, ki naj bi imela pod-
lago v biološki metafori »organskega telesa«, v podobnosti med telesom
in funkcioniranjem družbe, v Greenblattovi »družbeni cirkulaciji«, ki
se po vseh nemirih vedno znova vrne v stanje ravnovesja.
Tako so raziskave kulturne zgodovine postale težko predstavljiv
splet:
20 Prim. S. Greenblatt, Poetiki kulture naproti, slov. prev. N.-D. Jeffs, v: Sodobna literarna teorija, ur. A.
Pogačnik, Ljubljana 1995.
mi ali razredi, kot lestvico neenakosti, ki pozna le začasne in potuhnje-
ne pomiritve. Nasproti temu je nova zgodovina postavila, nasprotno, po-
dobo družbe kot »družbene harmonije«, ki naravno išče poti k »so-
glasju«. Na tej točki se Lepetitova interpretacija ujame z Greenblatto-
vo in nasploh z ameriškim novim historizmom, ki z »družbeno ener-
gijo«, »social energy«, prav tako misli, da so človeške družbe naravno
uglašene.
Oboji, francoski in ameriški zgodovinarji, pa se po teoretsko podpo-
ro zatekajo k Michelu Foucaultu, ki je pokazal, da je ideja »družbene to-
talnosti« iluzorna. Foucault jim je ponudil možnost, da mislijo družbo
v njeni »pluralnosti«, v razbitosti in večplastnosti družbenih registrov
in medsebojnih učinkovanj, ki jih stežka apliciramo na apriorne teorije
družbe. Skupaj s Foucaultom tudi dokazujejo, da skupnosti niso samo
»zaprte«: da prav sistemi prisile in spopadov družbenih moči hkrati
omogočajo tudi transgresije; ali da so skupnosti v tisti meri, v kateri delu-
jejo »zaprto«, obenem tudi »odprte«.20 Foucault namreč res prikazu-
je družbo kot spopad močnejših in dominantnih diskurzov s podrejeni-
mi diskurzi, ki jih zastopajo skupine z družbenega roba ali z dna. Po Fo-
ucaultovem zgledu francoska nova zgodovina raziskuje družbeni »rob«,
ta »rob« in odmaknjenost od centra »delanja družbenosti« pa naj bi
bila konstitutivna za samo družbo: »družbenost« družbe naj bi bila ve-
dno zunaj družbe. Tako so, paradoksno, res proizvedli »point extérieur
fixe«. Sprenevedanje, da bo novo zgodovinopisje prineslo tudi nove defi-
nicije »družbenosti« in »političnosti«, je torej odveč; vsekakor pa zgo-
dovinarjem ostaja zadovoljstvo, da je ta »rob« edino »avtentično«, edi-
no »res resnično« izmed vsega, s čimer ima opraviti zgodovinar.
Če se ustavimo na tem mestu, lahko brž opazimo, kaj se je v resnici
zgodilo. Ko so zgodovinarji poskušali biti dovzetni za lokalne, produk-
cijske in druge posebnosti svojih predmetov proučevanja in te posebno-
sti zavarovati pred mehanističnimi in funkcionalističnimi teorijami, je
zgodovinarjem kulture zrasla implicitna teorija družbe: družbo so zače-
li prikazovati skoz naturalizacijo oblastnih razmerij, ki naj bi imela pod-
lago v biološki metafori »organskega telesa«, v podobnosti med telesom
in funkcioniranjem družbe, v Greenblattovi »družbeni cirkulaciji«, ki
se po vseh nemirih vedno znova vrne v stanje ravnovesja.
Tako so raziskave kulturne zgodovine postale težko predstavljiv
splet:
20 Prim. S. Greenblatt, Poetiki kulture naproti, slov. prev. N.-D. Jeffs, v: Sodobna literarna teorija, ur. A.
Pogačnik, Ljubljana 1995.
