Page 334 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 334
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Althusser vidi rešitev v razširitvi teoretskosti sinhronije na diahro-
nijo, kar lahko navsezadnje, pravi Althusser, izpeljejo le zgodovinarji; ti
morajo premisliti teoretsko podlago svojih raziskav in prenehati s pred-
stavljanjem metodologije – tj. razprave o statusu in resničnosti zgodovin-
skih virov in dokumentov – kot teorijo. Althusser torej vleče sebe iz težav
tako, da vrže vroče kostanje v roke zgodovinarjev: rešitev naj ne bi bila v
strukturalizmu in v tistih družboslovnih vedah, kjer je dihotomija na-
stala, pač pa v zgodovinopisju, ki mora reševati svojo čast v spopadu, ki
ga ni niti zakrivilo.26
Kaj ugotovi zgodovinar, ko ima opraviti z diahronijo in sinhroni-
jo? Denimo, da koncept iz sinhronije prenese v diahronijo. Uporabili
bomo primer iz že omenjenega Cailléjevega članka: zgodovinski razvoj
»abstraktnega dela« bomo primerjali s funkcijo koncepta tega »dela«
v sinhroniji kapitalistične produkcije. Abstraktno delo je Marx koncep-
tualiziral tako, da ga je primerjal s posebnim delom, kar pomeni, da ima
abstraktno delo svojo zgodovinsko genezo, a tudi funkcijo v kapitalistič-
nem produkcijskem sistemu. Posebno delo zastopa v zgodovini obrtni-
ški odnos do dela, ki ga goji delavec zato, ker opravlja vsa dela od pri-
prave do končne izdelave produkta in ima do tega predmeta »omejen
umetniški čut«.27 V manufakturni in industrijski produkciji pa se po-
javi »abstrakcija« dela, delitev dela v procesu produkcije na opravila, ki
jih lahko dela tako rekoč vsakdo: »Ravnodušnost do določenega dela
ustreza družbeni obliki, v kateri individui z lahkoto prehajajo od ene-
ga dela k drugemu in jim je določena vrsta dela slučajna in so zato do nje
ravnodušni.«28
Na ravni sinhronije, tj. na ravni strukturne analize kapitalizma, se ta
opozicija pojavi spet v Kapitalu, kjer Marx vpelje abstraktno delo kot po-
26 V tem smislu je nenavaden spis Althusserjev rokopis iz leta 1982, ki predstavi tezo o »materializmu
srečanja«, »matérialisme de la rencontre«: L. Althusser, Podtalni tok materializma srečanja, slov.
prev. Z. Skušek, v: isti, Izbrani spisi, Ljubljana 2000. Tam Althusser trdi, da obstaja skrivna filozof-
ska tradicija od Epikurja do Machiavellija in nadalje prek Hobbesa, Rousseauja in Marxa vse do Hei-
deggerja in Derridaja. Če spustimo podrobnosti, je za nas pomemben sklep, da nobena sinhronija
nima izvira ali logičnega izteka, se pravi, »začetka« ali »konca«, saj je nastanek sinhronije prav tako
naključen, kakor je naključna delitev kart igralcem. Zgodovine posameznih elementov sinhronije
potekajo pogosto neodvisno, v novo celoto pa jih poveže clinamen, se pravi, deviacija, ki je lahko zelo
majhna, pa ji vendarle uspe povezati elemente v novo zgodovinsko konjunkturo.
27 K. Marx, F. Engels, Nemška ideologija, slov. prev. M. Dekleva-Modic idr., v: ista, Izbrana dela II, Lju-
bljana 1971, 66.
28 K. Marx, Uvod /v Očrte kritike politične ekonomije (Prvi osnutek) 1857–1858/, slov. prev. M. Ru-
pel, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela IV, Ljubljana 1968, 38.
Althusser vidi rešitev v razširitvi teoretskosti sinhronije na diahro-
nijo, kar lahko navsezadnje, pravi Althusser, izpeljejo le zgodovinarji; ti
morajo premisliti teoretsko podlago svojih raziskav in prenehati s pred-
stavljanjem metodologije – tj. razprave o statusu in resničnosti zgodovin-
skih virov in dokumentov – kot teorijo. Althusser torej vleče sebe iz težav
tako, da vrže vroče kostanje v roke zgodovinarjev: rešitev naj ne bi bila v
strukturalizmu in v tistih družboslovnih vedah, kjer je dihotomija na-
stala, pač pa v zgodovinopisju, ki mora reševati svojo čast v spopadu, ki
ga ni niti zakrivilo.26
Kaj ugotovi zgodovinar, ko ima opraviti z diahronijo in sinhroni-
jo? Denimo, da koncept iz sinhronije prenese v diahronijo. Uporabili
bomo primer iz že omenjenega Cailléjevega članka: zgodovinski razvoj
»abstraktnega dela« bomo primerjali s funkcijo koncepta tega »dela«
v sinhroniji kapitalistične produkcije. Abstraktno delo je Marx koncep-
tualiziral tako, da ga je primerjal s posebnim delom, kar pomeni, da ima
abstraktno delo svojo zgodovinsko genezo, a tudi funkcijo v kapitalistič-
nem produkcijskem sistemu. Posebno delo zastopa v zgodovini obrtni-
ški odnos do dela, ki ga goji delavec zato, ker opravlja vsa dela od pri-
prave do končne izdelave produkta in ima do tega predmeta »omejen
umetniški čut«.27 V manufakturni in industrijski produkciji pa se po-
javi »abstrakcija« dela, delitev dela v procesu produkcije na opravila, ki
jih lahko dela tako rekoč vsakdo: »Ravnodušnost do določenega dela
ustreza družbeni obliki, v kateri individui z lahkoto prehajajo od ene-
ga dela k drugemu in jim je določena vrsta dela slučajna in so zato do nje
ravnodušni.«28
Na ravni sinhronije, tj. na ravni strukturne analize kapitalizma, se ta
opozicija pojavi spet v Kapitalu, kjer Marx vpelje abstraktno delo kot po-
26 V tem smislu je nenavaden spis Althusserjev rokopis iz leta 1982, ki predstavi tezo o »materializmu
srečanja«, »matérialisme de la rencontre«: L. Althusser, Podtalni tok materializma srečanja, slov.
prev. Z. Skušek, v: isti, Izbrani spisi, Ljubljana 2000. Tam Althusser trdi, da obstaja skrivna filozof-
ska tradicija od Epikurja do Machiavellija in nadalje prek Hobbesa, Rousseauja in Marxa vse do Hei-
deggerja in Derridaja. Če spustimo podrobnosti, je za nas pomemben sklep, da nobena sinhronija
nima izvira ali logičnega izteka, se pravi, »začetka« ali »konca«, saj je nastanek sinhronije prav tako
naključen, kakor je naključna delitev kart igralcem. Zgodovine posameznih elementov sinhronije
potekajo pogosto neodvisno, v novo celoto pa jih poveže clinamen, se pravi, deviacija, ki je lahko zelo
majhna, pa ji vendarle uspe povezati elemente v novo zgodovinsko konjunkturo.
27 K. Marx, F. Engels, Nemška ideologija, slov. prev. M. Dekleva-Modic idr., v: ista, Izbrana dela II, Lju-
bljana 1971, 66.
28 K. Marx, Uvod /v Očrte kritike politične ekonomije (Prvi osnutek) 1857–1858/, slov. prev. M. Ru-
pel, v: K. Marx, F. Engels, Izbrana dela IV, Ljubljana 1968, 38.
