Page 336 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 336
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Do podobne poante pridemo tudi, če se preselimo na »nevtralno«
področje humanistike, v leto 1709, ko Giovanni Battista Vico izda knji-
go De nostri temporis studiorum ratione. Tudi Vico namreč govori o sin-
hroniji in diahroniji kot o razliki med naravoslovnimi in humanistič-
nimi znanostmi: med znanostmi, ki se ukvarjajo z občimi resnicami, in
humanistiko, ki dela s partikularnimi resnicami. V času zmagovitega
pohoda t. i. »kritičnih« kartezijanskih znanosti je Vico stopil na stran
vednosti, ki jo je Aristotel imenoval fronesis, v latinščino pa so jo preve-
dli z izrazom prudentia: le s »pametnostjo«, pravi Vico, lahko zgrabi-
mo področje človekove praxis, ne pa z »znanstvenim« pristopom iska-
nja občih resnic. Prudentia ima potemtakem opraviti z življenjem člove-
ške družbe, ki ga uravnavata priložnost in izbira: oboje je negotovo, zla-
sti ker se oblači v pretvarjanje in prikrivanje pa celo v »umetnosti lažne-
ga videza«. Prudentia naj bi se, skratka, razlikovala od »znanstvenosti«
po tem, da znanstveniki iščejo enkratni vzrok, ki naj bi povzročil čim ve-
čje število naravnih učinkov, medtem ko je v humanističnih znanostih
izhodišče enkratno dejstvo, ki ga je povzročilo večje število vzrokov, ki
jih lahko primerjamo med seboj in med katerimi iščemo najverjetnejše.31
Vzroki nekega enkratnega dejstva niso dostopni prek resnic, temveč
prek navideznih resnic, ki jih ljudje prenašajo s tradicijo in spominom.
Vico imenuje te navidezne resnice tudi »obča mesta«, »loci commu-
nes«, ki naj bi bila vozlišča kolektivne vednosti. V nasprotju z znanstve-
nim umom, ki na solipsističen način odpira subjektu le njegovo lastno
mišljenje, »obča mesta« (ki jih poznamo tudi kot »zdravo pamet«) od-
pirajo subjektu pogled v njegovo odvisnost od človeške skupnosti, v »po-
litično« dimenzijo njegovega bivanja in v njegovo vpetost v kolektivno
izkušnjo skupnosti.
Z Vicom bi potemtakem lahko rekli, da so vse humanistične zna-
nosti »zgodovinske«, saj ima zgodovina med njimi to prednost, da je
praxis njen neposredni spoznavni predmet. Zgodovinar ima torej vedno
opraviti s praxis, z rekonstrukcijo »občih mest« in z obnavljanjem mate-
rialnih praks, sprijazniti pa se mora z igrami naključij, s kontingentnimi
povezavami in konflikti, skratka, z vsem, iz česar je sestavljen horizont
na videz svobodnega človekovega delovanja. Točka, iz katere zgodovinar
plete svojo interpretativno mrežo, je točka sedanjosti, ki je točka aktual-
nosti. Iz te točke se širi zgodovinarjeva matrica tako v preteklost kakor v
prihodnost, z njo pa se njegovi elementi razvrščajo po pomembnosti, tr-
31 G. Vico, La méthode des études de notre temps /De nostri temporis studiorum ratione/, v: isti, Vie
de Giambattista Vico écrite par lui-même, Pariz 1981, 239.
Do podobne poante pridemo tudi, če se preselimo na »nevtralno«
področje humanistike, v leto 1709, ko Giovanni Battista Vico izda knji-
go De nostri temporis studiorum ratione. Tudi Vico namreč govori o sin-
hroniji in diahroniji kot o razliki med naravoslovnimi in humanistič-
nimi znanostmi: med znanostmi, ki se ukvarjajo z občimi resnicami, in
humanistiko, ki dela s partikularnimi resnicami. V času zmagovitega
pohoda t. i. »kritičnih« kartezijanskih znanosti je Vico stopil na stran
vednosti, ki jo je Aristotel imenoval fronesis, v latinščino pa so jo preve-
dli z izrazom prudentia: le s »pametnostjo«, pravi Vico, lahko zgrabi-
mo področje človekove praxis, ne pa z »znanstvenim« pristopom iska-
nja občih resnic. Prudentia ima potemtakem opraviti z življenjem člove-
ške družbe, ki ga uravnavata priložnost in izbira: oboje je negotovo, zla-
sti ker se oblači v pretvarjanje in prikrivanje pa celo v »umetnosti lažne-
ga videza«. Prudentia naj bi se, skratka, razlikovala od »znanstvenosti«
po tem, da znanstveniki iščejo enkratni vzrok, ki naj bi povzročil čim ve-
čje število naravnih učinkov, medtem ko je v humanističnih znanostih
izhodišče enkratno dejstvo, ki ga je povzročilo večje število vzrokov, ki
jih lahko primerjamo med seboj in med katerimi iščemo najverjetnejše.31
Vzroki nekega enkratnega dejstva niso dostopni prek resnic, temveč
prek navideznih resnic, ki jih ljudje prenašajo s tradicijo in spominom.
Vico imenuje te navidezne resnice tudi »obča mesta«, »loci commu-
nes«, ki naj bi bila vozlišča kolektivne vednosti. V nasprotju z znanstve-
nim umom, ki na solipsističen način odpira subjektu le njegovo lastno
mišljenje, »obča mesta« (ki jih poznamo tudi kot »zdravo pamet«) od-
pirajo subjektu pogled v njegovo odvisnost od človeške skupnosti, v »po-
litično« dimenzijo njegovega bivanja in v njegovo vpetost v kolektivno
izkušnjo skupnosti.
Z Vicom bi potemtakem lahko rekli, da so vse humanistične zna-
nosti »zgodovinske«, saj ima zgodovina med njimi to prednost, da je
praxis njen neposredni spoznavni predmet. Zgodovinar ima torej vedno
opraviti s praxis, z rekonstrukcijo »občih mest« in z obnavljanjem mate-
rialnih praks, sprijazniti pa se mora z igrami naključij, s kontingentnimi
povezavami in konflikti, skratka, z vsem, iz česar je sestavljen horizont
na videz svobodnega človekovega delovanja. Točka, iz katere zgodovinar
plete svojo interpretativno mrežo, je točka sedanjosti, ki je točka aktual-
nosti. Iz te točke se širi zgodovinarjeva matrica tako v preteklost kakor v
prihodnost, z njo pa se njegovi elementi razvrščajo po pomembnosti, tr-
31 G. Vico, La méthode des études de notre temps /De nostri temporis studiorum ratione/, v: isti, Vie
de Giambattista Vico écrite par lui-même, Pariz 1981, 239.
