Page 330 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 330
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
petit, tajnik revije Annales, ki naj bi bil povzel splošne sklepe.18 Lepetit
v tem prispevku ugotavlja, da je kritični obrat zgodovinopisja obrnjen
predvsem proti sociološkim modelom, ki so z determinističnimi mode-
li desetletja tlačili zgodovinopisje. Proti zastarelim modelom naj bi na-
stopila »sodobna sociologija«, ki je uvidela, da so družbeni modeli ne-
primerno analitično orodje, zgodovinopisje pa bi jo moralo posnemati.
V tem smislu, pravi Lepetit, se mora zgodovinopisje izviti izpod Braude-
love in Labroussove ekonomske in socialne zgodovine ter njunih razre-
dnih modelov in ekonomskih tokov. Lepetit torej trdi, da se morajo zgo-
dovinarji otresti teorije družbe, ki naj bi bila že sama po sebi »determi-
nistična« in »totalitarna«, kakor naj bi bili »totalitarni« režimi, ki so
sebe mislili skoz (marksistično) teorijo družbe. Največjo oviro zgodo-
vinopisju naj bi Lepetitu pomenile »reificirane kategorije« družbenih
skupin in razredov (kar smo si ogledali že pri Prostu). Iz tega pa Lepetit
izpelje sklep, da je treba našo predstavo o družbi očistiti nepotrebne na-
vlake in ohraniti le predstavo družbe kot niza praks med ljudmi, ki nima
»zunanjega oporišča«, »point extérieur fixe«, se pravi, teoretskega opo-
rišča. Posledica te odločitve je, da zgodovinarji ne morejo misliti druž-
be vnaprej in zunaj posameznih zgodovinskih tvorb; to pa tudi pomeni,
da lahko o družbah govorijo vedno samo z njihovimi jeziki in brez (te-
oretskih) posploševanj. S tem namenom je Lepetit obudil stare proble-
me zgodovinske pripovedi in subjekta, od zgodovinarja pa zahteval, da
na novo poskuša razložiti izraza družbeno in politično ter da se pretvar-
ja, kot da še ni slišal niti za Gramscija niti za njegova izraza »podrejeni
razred« in »hegemonistična kultura«.19 Naloga zgodovinarja po »kri-
tičnem obratu« je, da z vsako raziskavo začne na novo, zato da bi po in-
duktivni metodi nekoč lahko spregovoril o splošnih pojmih »družbe-
ne identitete«, »identité sociale«, »družbene vezi«, »lien social«, in
»družbene harmonije«, »accord social«.
Lepetitov poudarek je na zadnjem izrazu, »družbena harmonija«,
ki vsebuje implicitno teorijo družbe. V tem izrazu je mogoče videti, kaj
je resnični prispevek nove zgodovine. Stari »deterministični družbeni
modeli«, kot jim pravi Lepetit, prikazujejo družbo kot proces razredne-
ga boja, kot kompromisni izhod iz spopadov med družbenimi skupina-
18 B. Lepetit, Histoire des pratiques, pratique de l’histoire, Les formes de l’experience : Une autre histoire so-
ciale, ur. B. Lepetit, Pariz 1995, 123–171.
19 Na tem mestu se je novi zgodovini uprl Ginzburg, ki je v uvodu v knjigo Sir in črvi (n. d.) opozarjal
na delitev na visoko kulturo, ki jo je iz ekonomskih in političnih interesov razvila družbena elita, in
ljudsko ali množično kulturo. Ginzburg zato za nalogo zgodovinopisju postavi Brechtovo vpraša-
nje »Kdo je sezidal Tebe s sedmimi vrati?«, a ne brez opozorila na razne subtilnosti v zvezi s tem.
petit, tajnik revije Annales, ki naj bi bil povzel splošne sklepe.18 Lepetit
v tem prispevku ugotavlja, da je kritični obrat zgodovinopisja obrnjen
predvsem proti sociološkim modelom, ki so z determinističnimi mode-
li desetletja tlačili zgodovinopisje. Proti zastarelim modelom naj bi na-
stopila »sodobna sociologija«, ki je uvidela, da so družbeni modeli ne-
primerno analitično orodje, zgodovinopisje pa bi jo moralo posnemati.
V tem smislu, pravi Lepetit, se mora zgodovinopisje izviti izpod Braude-
love in Labroussove ekonomske in socialne zgodovine ter njunih razre-
dnih modelov in ekonomskih tokov. Lepetit torej trdi, da se morajo zgo-
dovinarji otresti teorije družbe, ki naj bi bila že sama po sebi »determi-
nistična« in »totalitarna«, kakor naj bi bili »totalitarni« režimi, ki so
sebe mislili skoz (marksistično) teorijo družbe. Največjo oviro zgodo-
vinopisju naj bi Lepetitu pomenile »reificirane kategorije« družbenih
skupin in razredov (kar smo si ogledali že pri Prostu). Iz tega pa Lepetit
izpelje sklep, da je treba našo predstavo o družbi očistiti nepotrebne na-
vlake in ohraniti le predstavo družbe kot niza praks med ljudmi, ki nima
»zunanjega oporišča«, »point extérieur fixe«, se pravi, teoretskega opo-
rišča. Posledica te odločitve je, da zgodovinarji ne morejo misliti druž-
be vnaprej in zunaj posameznih zgodovinskih tvorb; to pa tudi pomeni,
da lahko o družbah govorijo vedno samo z njihovimi jeziki in brez (te-
oretskih) posploševanj. S tem namenom je Lepetit obudil stare proble-
me zgodovinske pripovedi in subjekta, od zgodovinarja pa zahteval, da
na novo poskuša razložiti izraza družbeno in politično ter da se pretvar-
ja, kot da še ni slišal niti za Gramscija niti za njegova izraza »podrejeni
razred« in »hegemonistična kultura«.19 Naloga zgodovinarja po »kri-
tičnem obratu« je, da z vsako raziskavo začne na novo, zato da bi po in-
duktivni metodi nekoč lahko spregovoril o splošnih pojmih »družbe-
ne identitete«, »identité sociale«, »družbene vezi«, »lien social«, in
»družbene harmonije«, »accord social«.
Lepetitov poudarek je na zadnjem izrazu, »družbena harmonija«,
ki vsebuje implicitno teorijo družbe. V tem izrazu je mogoče videti, kaj
je resnični prispevek nove zgodovine. Stari »deterministični družbeni
modeli«, kot jim pravi Lepetit, prikazujejo družbo kot proces razredne-
ga boja, kot kompromisni izhod iz spopadov med družbenimi skupina-
18 B. Lepetit, Histoire des pratiques, pratique de l’histoire, Les formes de l’experience : Une autre histoire so-
ciale, ur. B. Lepetit, Pariz 1995, 123–171.
19 Na tem mestu se je novi zgodovini uprl Ginzburg, ki je v uvodu v knjigo Sir in črvi (n. d.) opozarjal
na delitev na visoko kulturo, ki jo je iz ekonomskih in političnih interesov razvila družbena elita, in
ljudsko ali množično kulturo. Ginzburg zato za nalogo zgodovinopisju postavi Brechtovo vpraša-
nje »Kdo je sezidal Tebe s sedmimi vrati?«, a ne brez opozorila na razne subtilnosti v zvezi s tem.
