Page 329 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 329
epistemologija kulturne zgodovine
pomembnim. Tako se kulturna zgodovina v ta tok ne more vključiti ne
kot »pomlajevanje« zgodovinopisja ne kot dekoracija. Nesprejemljiv pa
je tudi očitek, da kulturna zgodovina prispeva le k raznoličnosti zgodo-
vinopisja, k barvitosti obravnavanih razsežnosti družbe, medtem ko ji je
bistveno razumevanje družbe nedostopno. Nasprotno: vsi trije omenjeni
nivoji zgodovinopisja pravzaprav sodijo v skupno podjetje: ne zato, ker bi
delali za skupno podjetje »globalne zgodovine«, pač pa zato, ker se po-
gosto opirajo na isto metodološko podlago. Prav zato imajo zgodovinarji
kulture jasno stališče o metodološki podlagi svojega početja:
1. vztrajajo pri historizaciji kulturnih praks, tako da je kulturna zgo-
dovina bolj podobna ekonomskim in družbenim zgodovinam kakor
klasičnim umetnostnim zgodovinam;
2. predmete kulturne zgodovine proučujejo v njihovi materialni ek-
sistenci;
3. kulturne produkcije ne opazujejo izolirano, saj pa jo vedno kon-
tekstualizirajo.
V ta krog raziskav sodi mnogo problematik, ne le na primer odno-
si mecenstva, ki veljajo za klasično problematiko »kulturnega materi-
alizma«, pač pa predvsem zgodovina umetnosti kot »orodja komuni-
ciranja«, načini vključevanja sprejemnika v produkcijo in konsump-
cijo umetnine, vplivi zunajumetnostnih praks na oblikovanje načinov
posnemanja umetnostnih »ideologij«, zgodovina materialnih nosilcev
umetnostnih tekstov (zgodovina knjige in ne literarne umetnine) ipd.
itn.
Roger Chartier bi denimo k temu dodal, da metodologija kultur-
ne zgodovine zastopa »prej ‘maniro’ pristopa kakor natančno definicijo
objekta, saj naj bi ta bil prepuščen izbiri vsakega zgodovinarja«.17 Char-
tier ima seveda prav, da ni tako zelo pomembno, kaj proučujemo, a celo v
tem primeru drži staro reklo, da metodologija ne more nadomestiti epi-
stemologije.
To so potrdili sami raziskovalci in raziskovalke Centre de recherches
historiques ter sodelavci in sodelavke revije Annales. V osemdesetih letih
so v mnogih tematskih številkah te revije razmišljali o teoretskem pre-
miku v zgodovinopisju, ki so ga ambiciozno imenovali »kritični obrat«,
»tournant critique«. Leta 1993 so celo organizirali konferenco za zaprti
krog sodelavcev in sodelavk, na kateri so razpravljali o metodoloških in
epistemoloških vprašanjih zgodovinopisja. Prispevke konference so ob-
javili v knjigi Les formes de l’expérience, uvod pa je napisal Bernard Le-
17 Chartierjev prispevek, prav tako ob okrogli mizi Oú va l’ histoire culturelle?.
pomembnim. Tako se kulturna zgodovina v ta tok ne more vključiti ne
kot »pomlajevanje« zgodovinopisja ne kot dekoracija. Nesprejemljiv pa
je tudi očitek, da kulturna zgodovina prispeva le k raznoličnosti zgodo-
vinopisja, k barvitosti obravnavanih razsežnosti družbe, medtem ko ji je
bistveno razumevanje družbe nedostopno. Nasprotno: vsi trije omenjeni
nivoji zgodovinopisja pravzaprav sodijo v skupno podjetje: ne zato, ker bi
delali za skupno podjetje »globalne zgodovine«, pač pa zato, ker se po-
gosto opirajo na isto metodološko podlago. Prav zato imajo zgodovinarji
kulture jasno stališče o metodološki podlagi svojega početja:
1. vztrajajo pri historizaciji kulturnih praks, tako da je kulturna zgo-
dovina bolj podobna ekonomskim in družbenim zgodovinam kakor
klasičnim umetnostnim zgodovinam;
2. predmete kulturne zgodovine proučujejo v njihovi materialni ek-
sistenci;
3. kulturne produkcije ne opazujejo izolirano, saj pa jo vedno kon-
tekstualizirajo.
V ta krog raziskav sodi mnogo problematik, ne le na primer odno-
si mecenstva, ki veljajo za klasično problematiko »kulturnega materi-
alizma«, pač pa predvsem zgodovina umetnosti kot »orodja komuni-
ciranja«, načini vključevanja sprejemnika v produkcijo in konsump-
cijo umetnine, vplivi zunajumetnostnih praks na oblikovanje načinov
posnemanja umetnostnih »ideologij«, zgodovina materialnih nosilcev
umetnostnih tekstov (zgodovina knjige in ne literarne umetnine) ipd.
itn.
Roger Chartier bi denimo k temu dodal, da metodologija kultur-
ne zgodovine zastopa »prej ‘maniro’ pristopa kakor natančno definicijo
objekta, saj naj bi ta bil prepuščen izbiri vsakega zgodovinarja«.17 Char-
tier ima seveda prav, da ni tako zelo pomembno, kaj proučujemo, a celo v
tem primeru drži staro reklo, da metodologija ne more nadomestiti epi-
stemologije.
To so potrdili sami raziskovalci in raziskovalke Centre de recherches
historiques ter sodelavci in sodelavke revije Annales. V osemdesetih letih
so v mnogih tematskih številkah te revije razmišljali o teoretskem pre-
miku v zgodovinopisju, ki so ga ambiciozno imenovali »kritični obrat«,
»tournant critique«. Leta 1993 so celo organizirali konferenco za zaprti
krog sodelavcev in sodelavk, na kateri so razpravljali o metodoloških in
epistemoloških vprašanjih zgodovinopisja. Prispevke konference so ob-
javili v knjigi Les formes de l’expérience, uvod pa je napisal Bernard Le-
17 Chartierjev prispevek, prav tako ob okrogli mizi Oú va l’ histoire culturelle?.
