Page 328 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 328
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Podoben ugovor prihaja tudi iz kulturne zgodovine: Antoine Prost14
pravi, da se raziskovalci navadno lotevajo ekonomskih in družbenih ana-
liz z apriornimi predstavami o družbenih razredih ali skupinah: še pre-
den se lotijo analize, določijo nosilce dejanj in glavne akterje (ki imajo
status nekakšnih »evidenc«), ki se potem v imenu svojih »interesov«
bojujejo z drugimi razredi ali skupinami, za katere so raziskovalci pred-
videli nasprotne »interese«. Toda skupine se po Prostu oblikujejo in
prevzemajo identitete šele v spopadu z drugimi.15 Na primer francoski
sindikalizem so konec 19. stoletja izoblikovali ljudje, ki so v družbi velja-
li za »lenuhe«, češ če bi bili pridno delali in varčevali, jim ne bi bilo tre-
ba opravljati najbolj umazanih in slabo plačanih del v rudnikih in tovar-
nah. »Sindikalisti« so zato, da bi se sploh vzpostavili »kot taki«, po-
stavili nasproti »kapitalu« sebe kot »delavce«, kot »delo« nasploh, se
pravi, kot nosilce družbene produktivnosti nasproti »kapitalu«. Tako
so morali delavci-sindikalisti, hkrati ko so zahtevali ali celo preden so
zahtevali od svojih delodajalcev določene pravice, v javnosti najprej na-
domestiti predstavo o »lenuhu« s predstavo o »delavcu« in uveljaviti
sebe kot nosilce družbene produktivnosti. Prostov prispevek je vsekakor
luciden, manj pretanjena pa je njegova strategija prikazovanja nasprotni-
ka kot šibkejšega, kakor je v resnici, zato da bi ga lažje potolkel. Prost vse-
kakor ni prvi opozarjal na to problematiko. Marko Kerševan, denimo,
povzema Althusserja in Balibarja, ko opisuje kompleksen odnos med ra-
zrednim bojem in razredi kot družbenimi položaji:
V tem primeru je seveda treba vztrajati, da se razredni boj ne začne brez objek-
tivnih, materialnih predpostavk, brez neke vedno že dane delitve razrednih
položajev, delitve, ki je dana s samim produkcijskim načinom – s povezavo do-
ločenih produktivnih sil in določenih produkcijskih odnosov: razredni boj te
odnose udejanja, vzpostavlja, spreminja, ne pa »ustvarja« v strogem pomenu
besede.16
Kritična pogleda na zgodovinopisje z nasprotnih koncev sta pouč-
na, saj nedvomno pokažeta, da ne obstaja privilegirano področje razi-
skovanja, ki bi imelo tudi privilegiran dostop do družbe kot totalnosti.
Prav tako naj ne bi bil prehod od ekonomske zgodovine k socialni in od
te h kulturni prehod od pomembnejših predmetov proučevanja k manj
14 A. Prost, Sociale et culturelle indissociablement, v: Pour une histoire culturelle, ur. J.-P. Rioux, J.-F. Siri-
nelli, Pariz 1997, 131–146.
15 Podobna protislovja zgodovinopisja obravnava tudi Bernard Lepetit, dolgoletni tajnik revije Anna-
les, v članku Une logique du raisonnement historique, objavljenem v posthumno izdani knjigi Car-
net de croquis : Sur la connaissance historique, Pariz 1999, 27–44.
16 Prim. M. Kerševan, Razredna analiza in marksistična družbena teorija, Ljubljana 1980, 135.
Podoben ugovor prihaja tudi iz kulturne zgodovine: Antoine Prost14
pravi, da se raziskovalci navadno lotevajo ekonomskih in družbenih ana-
liz z apriornimi predstavami o družbenih razredih ali skupinah: še pre-
den se lotijo analize, določijo nosilce dejanj in glavne akterje (ki imajo
status nekakšnih »evidenc«), ki se potem v imenu svojih »interesov«
bojujejo z drugimi razredi ali skupinami, za katere so raziskovalci pred-
videli nasprotne »interese«. Toda skupine se po Prostu oblikujejo in
prevzemajo identitete šele v spopadu z drugimi.15 Na primer francoski
sindikalizem so konec 19. stoletja izoblikovali ljudje, ki so v družbi velja-
li za »lenuhe«, češ če bi bili pridno delali in varčevali, jim ne bi bilo tre-
ba opravljati najbolj umazanih in slabo plačanih del v rudnikih in tovar-
nah. »Sindikalisti« so zato, da bi se sploh vzpostavili »kot taki«, po-
stavili nasproti »kapitalu« sebe kot »delavce«, kot »delo« nasploh, se
pravi, kot nosilce družbene produktivnosti nasproti »kapitalu«. Tako
so morali delavci-sindikalisti, hkrati ko so zahtevali ali celo preden so
zahtevali od svojih delodajalcev določene pravice, v javnosti najprej na-
domestiti predstavo o »lenuhu« s predstavo o »delavcu« in uveljaviti
sebe kot nosilce družbene produktivnosti. Prostov prispevek je vsekakor
luciden, manj pretanjena pa je njegova strategija prikazovanja nasprotni-
ka kot šibkejšega, kakor je v resnici, zato da bi ga lažje potolkel. Prost vse-
kakor ni prvi opozarjal na to problematiko. Marko Kerševan, denimo,
povzema Althusserja in Balibarja, ko opisuje kompleksen odnos med ra-
zrednim bojem in razredi kot družbenimi položaji:
V tem primeru je seveda treba vztrajati, da se razredni boj ne začne brez objek-
tivnih, materialnih predpostavk, brez neke vedno že dane delitve razrednih
položajev, delitve, ki je dana s samim produkcijskim načinom – s povezavo do-
ločenih produktivnih sil in določenih produkcijskih odnosov: razredni boj te
odnose udejanja, vzpostavlja, spreminja, ne pa »ustvarja« v strogem pomenu
besede.16
Kritična pogleda na zgodovinopisje z nasprotnih koncev sta pouč-
na, saj nedvomno pokažeta, da ne obstaja privilegirano področje razi-
skovanja, ki bi imelo tudi privilegiran dostop do družbe kot totalnosti.
Prav tako naj ne bi bil prehod od ekonomske zgodovine k socialni in od
te h kulturni prehod od pomembnejših predmetov proučevanja k manj
14 A. Prost, Sociale et culturelle indissociablement, v: Pour une histoire culturelle, ur. J.-P. Rioux, J.-F. Siri-
nelli, Pariz 1997, 131–146.
15 Podobna protislovja zgodovinopisja obravnava tudi Bernard Lepetit, dolgoletni tajnik revije Anna-
les, v članku Une logique du raisonnement historique, objavljenem v posthumno izdani knjigi Car-
net de croquis : Sur la connaissance historique, Pariz 1999, 27–44.
16 Prim. M. Kerševan, Razredna analiza in marksistična družbena teorija, Ljubljana 1980, 135.
