Page 326 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 326
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Religija je sociološko zanimiva, vendar ne v smislu vulgarnega pozitivizma,
ker bi opisovala družbeni sistem (kar, če že, počne ne samo zelo posredno,
ampak tudi nedokončno), pač pa zato, ker podobno kakor okolje, politična
oblast, zdravje, pravne obveznosti, osebne nagnjenosti in občutek za lepoto
oblikuje družbeni sistem.8
Geertz nam na način paralipse ponuja teorijo ideologije na podla-
gi metafore o bazi in nadzidavi: čeprav na začetku to zanika (ko zanika,
da bi kulturni sistemi družbo samo opisovali), se na koncu znajde prav v
obzorju te sheme (jo pa oblikujejo). Geertz naj bi predstavo o družbi spet
postavil »na noge«, vendar njegov prijem ni nič manj vulgaren, četudi
opisuje družbo od zgoraj navzdol.
Drugi prijem se je ohranil v raziskavah »materialne kulture«: med
drugim v antropologiji, v historični antropologiji in, ne nazadnje, v kul-
turni zgodovini. V obdobju po Blochu je v raziskovanju »materialne ci-
vilizacije«, »civilisation matérielle«, najdosledneje ravnal Fernand Bra-
udel, in sicer na primer s predkapitalističnimi tehničnimi sredstvi in
menjavami, ki so olajšali ali spodbudili prihod kapitalizma v delu Igre
menjave,9 ali z ekosistemski pogoji in s preživetvenimi strategijami, ki
sestavljajo enotnost »sredozemskega bazena«.10 Raziskave »materialne
civilizacije« so spodbudile tudi niz specialnih del: študije o nastanku ze-
mljepisne dolžine, o zgodovini koledarja, družine, tiska, knjige in pisave,
o načinih branja itn. ipd.
Zlasti druga, blochovska tradicija se upira omenjenemu očitku, da je
kulturna zgodovina kot tortica, »tarte à la crême«, po obedu, v katerem
sta bili glavna jed ekonomska in socialna zgodovina. Zgodovinarji so res-
da na videz ležerno prehajali od enega »zgodovinopisja« k drugemu in
menjavali predmete proučevanja,11 vendar so vzdrževali kontinuiteto v
metodološkem smislu. Ne nazadnje so metodološki »prijemi« zgodo-
vinska pridobitev in jih ni mogoče prezreti. Na primer Durkheim, Ma-
uss in Bloch so te metodološke prijeme uveljavili iz znanstvenih in poli-
tičnih motivov, ki so bili drugačni od teh, ki jih ima kakšen sodobni raz-
iskovalec: ta utegne raziskovalne motive svojih predhodnikov odpraviti
8 C. Geertz, The Interpretation of Cultures, London 1993 /1973/, 119; mi podčrtujemo.
9 F. Braudel, Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem. XV.–XVIII. stoletje, 2 zvezka,
Ljubljana, Studia humanitatis, 1989 /1979/.
10 F. Braudel, La Méditerranée et le monde méditerranéen à l’ époque de Philippe II, Pariz 1949.
11 V reviji Annales je bilo od leta 1929 do 1945 57,8 % objav s področja ekonomske zgodovine, medtem
ko jih je bilo s področja kulturne zgodovine le 10,4 %. Odtlej se je delež prve manjšal, delež druge pa
večal, tako da je bilo med letoma 1969 in 1976 objavljenih le 25,7 % besedil s področja ekonomske
zgodovine, raziskave s področja kulturne zgodovine pa so narasle na 32,8 %. Prim. F. Dosse, L’ histoire
en miettes, n. d. 47.
Religija je sociološko zanimiva, vendar ne v smislu vulgarnega pozitivizma,
ker bi opisovala družbeni sistem (kar, če že, počne ne samo zelo posredno,
ampak tudi nedokončno), pač pa zato, ker podobno kakor okolje, politična
oblast, zdravje, pravne obveznosti, osebne nagnjenosti in občutek za lepoto
oblikuje družbeni sistem.8
Geertz nam na način paralipse ponuja teorijo ideologije na podla-
gi metafore o bazi in nadzidavi: čeprav na začetku to zanika (ko zanika,
da bi kulturni sistemi družbo samo opisovali), se na koncu znajde prav v
obzorju te sheme (jo pa oblikujejo). Geertz naj bi predstavo o družbi spet
postavil »na noge«, vendar njegov prijem ni nič manj vulgaren, četudi
opisuje družbo od zgoraj navzdol.
Drugi prijem se je ohranil v raziskavah »materialne kulture«: med
drugim v antropologiji, v historični antropologiji in, ne nazadnje, v kul-
turni zgodovini. V obdobju po Blochu je v raziskovanju »materialne ci-
vilizacije«, »civilisation matérielle«, najdosledneje ravnal Fernand Bra-
udel, in sicer na primer s predkapitalističnimi tehničnimi sredstvi in
menjavami, ki so olajšali ali spodbudili prihod kapitalizma v delu Igre
menjave,9 ali z ekosistemski pogoji in s preživetvenimi strategijami, ki
sestavljajo enotnost »sredozemskega bazena«.10 Raziskave »materialne
civilizacije« so spodbudile tudi niz specialnih del: študije o nastanku ze-
mljepisne dolžine, o zgodovini koledarja, družine, tiska, knjige in pisave,
o načinih branja itn. ipd.
Zlasti druga, blochovska tradicija se upira omenjenemu očitku, da je
kulturna zgodovina kot tortica, »tarte à la crême«, po obedu, v katerem
sta bili glavna jed ekonomska in socialna zgodovina. Zgodovinarji so res-
da na videz ležerno prehajali od enega »zgodovinopisja« k drugemu in
menjavali predmete proučevanja,11 vendar so vzdrževali kontinuiteto v
metodološkem smislu. Ne nazadnje so metodološki »prijemi« zgodo-
vinska pridobitev in jih ni mogoče prezreti. Na primer Durkheim, Ma-
uss in Bloch so te metodološke prijeme uveljavili iz znanstvenih in poli-
tičnih motivov, ki so bili drugačni od teh, ki jih ima kakšen sodobni raz-
iskovalec: ta utegne raziskovalne motive svojih predhodnikov odpraviti
8 C. Geertz, The Interpretation of Cultures, London 1993 /1973/, 119; mi podčrtujemo.
9 F. Braudel, Igre menjave. Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem. XV.–XVIII. stoletje, 2 zvezka,
Ljubljana, Studia humanitatis, 1989 /1979/.
10 F. Braudel, La Méditerranée et le monde méditerranéen à l’ époque de Philippe II, Pariz 1949.
11 V reviji Annales je bilo od leta 1929 do 1945 57,8 % objav s področja ekonomske zgodovine, medtem
ko jih je bilo s področja kulturne zgodovine le 10,4 %. Odtlej se je delež prve manjšal, delež druge pa
večal, tako da je bilo med letoma 1969 in 1976 objavljenih le 25,7 % besedil s področja ekonomske
zgodovine, raziskave s področja kulturne zgodovine pa so narasle na 32,8 %. Prim. F. Dosse, L’ histoire
en miettes, n. d. 47.
