Page 325 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 325
epistemologija kulturne zgodovine
vsem opisovanje simbolnih kolektivnih praks in nezavednih psihičnih
predstav raznih družbenih skupin«.5 Febvre je zato Blochu očital she-
matičnost in zanemarjanje subjekta. V Blochovem durkheimovskem
prijemu zgodovinskega gradiva, ki poleg pisnih virov zajema tudi ikono-
grafske materiale, obrede in podobno, naj bi se poznal vpliv »historič-
ne antropologije«, ki sta jo razvila njegova sošolca grecist Louis Gernet
in sinolog Marcel Granet. V znameniti razpravi Les rois thaumaturges je
Bloch obravnaval kraljevske obrede zdravljenja bolnikov in verovanjska
ozadja, ki so spremljala te obrede: spopad posvetne oblasti s cerkveno,
motiviran s ciljem, da bi kralj kot predstavnik posvetne oblasti prevzel
tudi religiozno funkcijo, pri čemer se je boj za oblast izrazil v izsiljevanju
cerkve, da prizna kralju čudežno sposobnost zdravljenja bolnikov. Med
bolniki je Bloch našel škrofeljnike, ki so imeli bolezen z zanimivo zna-
čilnostjo: obolenje je bilo videti ogabno, ozdravljenje pa je sčasoma pri-
šlo samo od sebe. Bloch takole vpelje bralca v spis: »Pričujoče delo je v
bistvu prispevek k politični zgodovini Evrope v zelo širokem pomenu, v
pravem pomenu besede.«6 Prava politična zgodovina po Blochu potem-
takem ni zgodovina zavojevanj in diplomatskih uspehov, pač pa zgodo-
vina vsakdanjih obredov. S tem vodilom je Bloch politični spopad med
tistimi, ki so opravljali molitve, in onimi, ki so vladali, predstavil skoz
obrede kraljevih zdravljenj. Ob tem vprašanju sta (naključno) artikulira-
li svoje interese najpomembnejši srednjeveški instituciji: na eni strani je
cerkev poskušala ohraniti in razširiti svoje privilegije na račun posvetne
oblasti, na drugi strani pa so kralji hoteli okrepiti posvetno oblast z divi-
nizacijo svoje osebe. Bloch, skratka, uveljavlja Durkheimove in Mausso-
ve sociološke in antropološke postopke v zgodovinopisju tako, da obrav-
nava družbene predstave, ki jih gojijo nosilci teh predstav, skupaj z obre-
di, ki se jih ti posamezniki udeležujejo.
Če naj nadaljujemo svoje predrzno posploševanje, lahko razklene-
mo dve poti, od katerih vsaka nadaljuje bodisi Febvrovo delo bodisi Blo-
chovo. Prvi tok predstavljajo dela, ki pripisujejo relativno samostojnost
vsem oblikam »ozaveščenih struktur mišljenja«, ki jih goji neka druž-
ba. Ta prijem najdemo v Goldmannovi razpravi o janzenizmu in racino-
vski tragediji v 17. stoletju,7 iz katere poskuša Goldmann izpeljati neka-
kšne obče »vizije sveta«. Najdemo pa ta postopek tudi v antropologiji
Clifforda Geertza. V razpravi o religiji kot enem izmed »kulturnih sis-
temov« Geertz pravi:
5 Prim. F. Dosse, L’ histoire en miettes : Des « Annales » à la « nouvelle histoire », Pariz 1987, 79.
6 M. Bloch, Les Rois thaumaturges, Pariz 1983 /1924/, 21.
7 L. Goldmann, Le Dieu caché, Pariz 1959.
vsem opisovanje simbolnih kolektivnih praks in nezavednih psihičnih
predstav raznih družbenih skupin«.5 Febvre je zato Blochu očital she-
matičnost in zanemarjanje subjekta. V Blochovem durkheimovskem
prijemu zgodovinskega gradiva, ki poleg pisnih virov zajema tudi ikono-
grafske materiale, obrede in podobno, naj bi se poznal vpliv »historič-
ne antropologije«, ki sta jo razvila njegova sošolca grecist Louis Gernet
in sinolog Marcel Granet. V znameniti razpravi Les rois thaumaturges je
Bloch obravnaval kraljevske obrede zdravljenja bolnikov in verovanjska
ozadja, ki so spremljala te obrede: spopad posvetne oblasti s cerkveno,
motiviran s ciljem, da bi kralj kot predstavnik posvetne oblasti prevzel
tudi religiozno funkcijo, pri čemer se je boj za oblast izrazil v izsiljevanju
cerkve, da prizna kralju čudežno sposobnost zdravljenja bolnikov. Med
bolniki je Bloch našel škrofeljnike, ki so imeli bolezen z zanimivo zna-
čilnostjo: obolenje je bilo videti ogabno, ozdravljenje pa je sčasoma pri-
šlo samo od sebe. Bloch takole vpelje bralca v spis: »Pričujoče delo je v
bistvu prispevek k politični zgodovini Evrope v zelo širokem pomenu, v
pravem pomenu besede.«6 Prava politična zgodovina po Blochu potem-
takem ni zgodovina zavojevanj in diplomatskih uspehov, pač pa zgodo-
vina vsakdanjih obredov. S tem vodilom je Bloch politični spopad med
tistimi, ki so opravljali molitve, in onimi, ki so vladali, predstavil skoz
obrede kraljevih zdravljenj. Ob tem vprašanju sta (naključno) artikulira-
li svoje interese najpomembnejši srednjeveški instituciji: na eni strani je
cerkev poskušala ohraniti in razširiti svoje privilegije na račun posvetne
oblasti, na drugi strani pa so kralji hoteli okrepiti posvetno oblast z divi-
nizacijo svoje osebe. Bloch, skratka, uveljavlja Durkheimove in Mausso-
ve sociološke in antropološke postopke v zgodovinopisju tako, da obrav-
nava družbene predstave, ki jih gojijo nosilci teh predstav, skupaj z obre-
di, ki se jih ti posamezniki udeležujejo.
Če naj nadaljujemo svoje predrzno posploševanje, lahko razklene-
mo dve poti, od katerih vsaka nadaljuje bodisi Febvrovo delo bodisi Blo-
chovo. Prvi tok predstavljajo dela, ki pripisujejo relativno samostojnost
vsem oblikam »ozaveščenih struktur mišljenja«, ki jih goji neka druž-
ba. Ta prijem najdemo v Goldmannovi razpravi o janzenizmu in racino-
vski tragediji v 17. stoletju,7 iz katere poskuša Goldmann izpeljati neka-
kšne obče »vizije sveta«. Najdemo pa ta postopek tudi v antropologiji
Clifforda Geertza. V razpravi o religiji kot enem izmed »kulturnih sis-
temov« Geertz pravi:
5 Prim. F. Dosse, L’ histoire en miettes : Des « Annales » à la « nouvelle histoire », Pariz 1987, 79.
6 M. Bloch, Les Rois thaumaturges, Pariz 1983 /1924/, 21.
7 L. Goldmann, Le Dieu caché, Pariz 1959.
