Page 324 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 324
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
ni zgodovini odrekajo vsakršno funkcijo, podobno kot, denimo, fran-
coski zgodovinar Pierre Nora, ki je v prispevku za okroglo mizo Où va
l’ histoire culturelle?2 polemično spodbijal naslov s tezo, da ne more govo-
riti o eksistenci nečesa, kar ne obstaja: namesto tega, pravi Nora, bi kve-
čjemu lahko govoril o »intelektualni zgodovini«, kar naj bi bila v bi-
stvu kulturna zgodovina. Kot raziskovalni okvir, iz katerega naj bi izha-
jala kulturna zgodovina, še pogosteje navajajo »zgodovino mentalitet«
Michela Vovella.
V resnici pa je stanje veliko bolj nepregledno. Malodane vsak razi-
skovalec si je ustvaril svojo genezo kulturne zgodovine. Tega vprašanja
se lotevamo le mimogrede in s stališča zgodovinopisja nemarno, saj želi-
mo iz kratkega pregleda zgodovinopisja le prikazati osnovno razhajanje,
ki se je zgodilo že ob samih začetkih revije Annales. Povojni zgodovinar-
ji, ne le zgodovinarji kulture, pogosto postavljajo Luciena Febvra in Mar-
ca Blocha, ustanovitelja revije Annales, za svoja prednika. S to revijo sta
Febvre in Bloch zastavila raziskovalno podjetje, ki traja še danes, osnov-
no geslo revije pa je bilo naravnano proti politični zgodovini in k prou-
čevanju ekonomije in družbenih praks, skratka, praks v njihovi »mate-
rialnosti«. Četudi sta se prepoznala v skupnem »poslanstvu«, tega ne
moremo reči o njunih prijemih: med njima je razlika vsaj tolikšna ka-
kor bližina.
Febvra je, denimo, v spisih o Luthru, Rabelaisu in Marguerite de
Navarre zanimala predvsem introspekcija mentalnega in političnega
univerzuma kot kraj srečanja kolektivnega in individualnega. Te struk-
ture mišljenja (ali outillage mentale, »mentalno orodje«, v tedaj prilju-
bljenem žargonu) naj bi bile kot zrak, ki ga vdihavamo, medtem ko naj bi
bila »naloga ‘zgodovinarjev intelektualnih gibanj’ (kot je pisal Febvre)
predvsem ponovno poiskati izvirnost in nezvedljivost apriornih defini-
cij vseh sistemov mišljenja tako v njihovi kompleksnosti kakor v njiho-
vih premestitvah«.3 Brez ovinkarjenj pa Febrovo delo komentira Carlo
Ginzburg: »V očarljivi, a žal napačni knjigi je skušal na podlagi raziska-
ve posameznika, četudi tako izjemnega, kot je bil Rabelais, razbrati men-
talitetne smernice celotnega obdobja.«4
V nasprotju s Febvrom Bloch »ne pripisuje področja družbene psi-
hologije samo ozaveščeni strukturirani misli, ampak ga zanima pred-
2 Na okrogli mizi Où va l’ histoire culturelle? (Pariz, Ecole des hautes études en sciences sociales, 3. 12.
1998) so sodelovali Pierre Nora, Roger Chartier, Krzysztof Pomian, Marcel Gauchet, Françoise
Melonio idr.
3 R. Chartier, Au bord de la falaise : L’ histoire entre certitudes et inquiétudes, Pariz 1998, 31.
4 C. Ginzburg, Sir in črvi, slov. prev. T. Jurca, Ljubljana 2010, 18–19.
ni zgodovini odrekajo vsakršno funkcijo, podobno kot, denimo, fran-
coski zgodovinar Pierre Nora, ki je v prispevku za okroglo mizo Où va
l’ histoire culturelle?2 polemično spodbijal naslov s tezo, da ne more govo-
riti o eksistenci nečesa, kar ne obstaja: namesto tega, pravi Nora, bi kve-
čjemu lahko govoril o »intelektualni zgodovini«, kar naj bi bila v bi-
stvu kulturna zgodovina. Kot raziskovalni okvir, iz katerega naj bi izha-
jala kulturna zgodovina, še pogosteje navajajo »zgodovino mentalitet«
Michela Vovella.
V resnici pa je stanje veliko bolj nepregledno. Malodane vsak razi-
skovalec si je ustvaril svojo genezo kulturne zgodovine. Tega vprašanja
se lotevamo le mimogrede in s stališča zgodovinopisja nemarno, saj želi-
mo iz kratkega pregleda zgodovinopisja le prikazati osnovno razhajanje,
ki se je zgodilo že ob samih začetkih revije Annales. Povojni zgodovinar-
ji, ne le zgodovinarji kulture, pogosto postavljajo Luciena Febvra in Mar-
ca Blocha, ustanovitelja revije Annales, za svoja prednika. S to revijo sta
Febvre in Bloch zastavila raziskovalno podjetje, ki traja še danes, osnov-
no geslo revije pa je bilo naravnano proti politični zgodovini in k prou-
čevanju ekonomije in družbenih praks, skratka, praks v njihovi »mate-
rialnosti«. Četudi sta se prepoznala v skupnem »poslanstvu«, tega ne
moremo reči o njunih prijemih: med njima je razlika vsaj tolikšna ka-
kor bližina.
Febvra je, denimo, v spisih o Luthru, Rabelaisu in Marguerite de
Navarre zanimala predvsem introspekcija mentalnega in političnega
univerzuma kot kraj srečanja kolektivnega in individualnega. Te struk-
ture mišljenja (ali outillage mentale, »mentalno orodje«, v tedaj prilju-
bljenem žargonu) naj bi bile kot zrak, ki ga vdihavamo, medtem ko naj bi
bila »naloga ‘zgodovinarjev intelektualnih gibanj’ (kot je pisal Febvre)
predvsem ponovno poiskati izvirnost in nezvedljivost apriornih defini-
cij vseh sistemov mišljenja tako v njihovi kompleksnosti kakor v njiho-
vih premestitvah«.3 Brez ovinkarjenj pa Febrovo delo komentira Carlo
Ginzburg: »V očarljivi, a žal napačni knjigi je skušal na podlagi raziska-
ve posameznika, četudi tako izjemnega, kot je bil Rabelais, razbrati men-
talitetne smernice celotnega obdobja.«4
V nasprotju s Febvrom Bloch »ne pripisuje področja družbene psi-
hologije samo ozaveščeni strukturirani misli, ampak ga zanima pred-
2 Na okrogli mizi Où va l’ histoire culturelle? (Pariz, Ecole des hautes études en sciences sociales, 3. 12.
1998) so sodelovali Pierre Nora, Roger Chartier, Krzysztof Pomian, Marcel Gauchet, Françoise
Melonio idr.
3 R. Chartier, Au bord de la falaise : L’ histoire entre certitudes et inquiétudes, Pariz 1998, 31.
4 C. Ginzburg, Sir in črvi, slov. prev. T. Jurca, Ljubljana 2010, 18–19.
