Page 297 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 297
prisvajanje teorije govornih dejanj v ideologiji ...
Dejanje si svoje pogoje možnosti deli s preteklimi in potencialnimi pri-
hodnjimi pojavitvami: dejanje je to, kar niso njegove prejšnje in kasnej-
še pojavitve, razcep med retencijo in protenzijo je. Sovražni govor pa je v
tem branju Derridajevega branja Austina ilokucijsko dejanje, ki eksplici-
ra to ritualno, paradigmatsko raven dejanja, reducira svojo sintagmatsko
pojavitev na svoje paradigmatske pogoje možnosti, ki so to dejanje sinta-
gmatizirali v preteklosti in ga bodo sintagmatizirali v prihodnosti.40 Se
pravi, sovražni govor odgovornost za svoje izjavljanje preloži na svoje po-
goje možnosti, kolikor zgolj eksplicira, da je v času njegovega izjavljanja
pogojem za to izjavljanje zadoščeno.
Temu branju Derridaja moramo dodati le, da je sovražni govor re-
zultat delokutivne derivacije, zato je, kot smo videli, pogojem za njegovo
možnost zadoščeno, brž ko je izjavljeno. Butler ima prav, ko pravi, da lah-
ko sovražni govor ustavi samo razkorak med njegovo ilokucijsko silo in
perlokucijskimi učinki. In pravilno sklepa iz Derridajeve argumentaci-
je o iterabilnosti, da je ta možnost razkoraka med ilokucijskim dejanjem
grožnje in perlokucijskim zagroženim dejanjem nujna možnost. Toda
medtem ko je Derridajeva nezadostnost kvečjemu v tem, da ne analizira
institucionalnih pogojev za realizacijo te nujne možnosti, Butler prepo-
zna ta pogoj ravno v demontaži institucionalnih sankcij zoper sovražni
govor: ker je sovražni govor iterabilen, se mora zgolj svobodno, necenzu-
rirano diseminirati, pa se bo prej ali slej reartikuliral. Ko pravo opredeli
sovražni govor za vedenje, conduct, ko obravnava ilokucijo kot perlokuci-
jo, odpravi razkorak med njima in, še več, pridobi argument za cenzuro
ilokucije.41 S tem pa vzame nedržavnemu odporu možnost, da v tem raz-
koraku subvertira sovražni govor.42 Toda kot bomo pokazali in kot ve,
a utaji tudi Butler, ravno demontaža pravne države onemogoči suspenz
tako dejanja grožnje kakor zagroženega dejanja. Derrida razvije filozof-
ske posledice Austinove teoretske prakse, Butler razvije ideološke posle-
dice Derridajevega razvitja. Derrida proizvede filozofsko kategorijo, Bu-
tler pa ideološko legitimacijo liberalizacije države.
Iterabilnost kot nujna možnost subverzije sovražnega
govora
Da je Derridajeva nezadostnost v tem, da ne razvije družbene raz-
sežnosti performativa, meni tudi Butler. Vendar mu ona v nasprotju z
40 Prav tam, 3–4.
41 Prav tam, 23–24, 41, 125–126, 69.
42 Prav tam, 162.
Dejanje si svoje pogoje možnosti deli s preteklimi in potencialnimi pri-
hodnjimi pojavitvami: dejanje je to, kar niso njegove prejšnje in kasnej-
še pojavitve, razcep med retencijo in protenzijo je. Sovražni govor pa je v
tem branju Derridajevega branja Austina ilokucijsko dejanje, ki eksplici-
ra to ritualno, paradigmatsko raven dejanja, reducira svojo sintagmatsko
pojavitev na svoje paradigmatske pogoje možnosti, ki so to dejanje sinta-
gmatizirali v preteklosti in ga bodo sintagmatizirali v prihodnosti.40 Se
pravi, sovražni govor odgovornost za svoje izjavljanje preloži na svoje po-
goje možnosti, kolikor zgolj eksplicira, da je v času njegovega izjavljanja
pogojem za to izjavljanje zadoščeno.
Temu branju Derridaja moramo dodati le, da je sovražni govor re-
zultat delokutivne derivacije, zato je, kot smo videli, pogojem za njegovo
možnost zadoščeno, brž ko je izjavljeno. Butler ima prav, ko pravi, da lah-
ko sovražni govor ustavi samo razkorak med njegovo ilokucijsko silo in
perlokucijskimi učinki. In pravilno sklepa iz Derridajeve argumentaci-
je o iterabilnosti, da je ta možnost razkoraka med ilokucijskim dejanjem
grožnje in perlokucijskim zagroženim dejanjem nujna možnost. Toda
medtem ko je Derridajeva nezadostnost kvečjemu v tem, da ne analizira
institucionalnih pogojev za realizacijo te nujne možnosti, Butler prepo-
zna ta pogoj ravno v demontaži institucionalnih sankcij zoper sovražni
govor: ker je sovražni govor iterabilen, se mora zgolj svobodno, necenzu-
rirano diseminirati, pa se bo prej ali slej reartikuliral. Ko pravo opredeli
sovražni govor za vedenje, conduct, ko obravnava ilokucijo kot perlokuci-
jo, odpravi razkorak med njima in, še več, pridobi argument za cenzuro
ilokucije.41 S tem pa vzame nedržavnemu odporu možnost, da v tem raz-
koraku subvertira sovražni govor.42 Toda kot bomo pokazali in kot ve,
a utaji tudi Butler, ravno demontaža pravne države onemogoči suspenz
tako dejanja grožnje kakor zagroženega dejanja. Derrida razvije filozof-
ske posledice Austinove teoretske prakse, Butler razvije ideološke posle-
dice Derridajevega razvitja. Derrida proizvede filozofsko kategorijo, Bu-
tler pa ideološko legitimacijo liberalizacije države.
Iterabilnost kot nujna možnost subverzije sovražnega
govora
Da je Derridajeva nezadostnost v tem, da ne razvije družbene raz-
sežnosti performativa, meni tudi Butler. Vendar mu ona v nasprotju z
40 Prav tam, 3–4.
41 Prav tam, 23–24, 41, 125–126, 69.
42 Prav tam, 162.
