Page 301 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 301
prisvajanje teorije govornih dejanj v ideologiji ...
verzijo sovražnega govora57 utaji institucionalno pogojenost reartikula-
cije rigidnih designacij, kakršne so po analizi same J. Butler sovražne iz-
jave. Ker ni reartikulacije brez institucije, je napad Judith Butler na drža-
vo v imenu reartikulacije tudi napad na to reartikulacijo. Kakor namreč
postane znamek »le vert est ou« smiseln primer agramatičnosti šele z
institucionalizacijo, povzetjem v gramatiki, postane sovražni govor smi-
seln šele z institucionalizacijo, delokutivno izpeljavo. Učinke delokutiv-
ne derivacije verdiktiva v sovražno izjavo pa lahko subvertira le instanca,
zmožna vpliva na institucijo nacionalnega jezika. Designacijo rigidnega
designatorja lahko suspendira le transformacija institucij, ki dajejo ma-
terialno eksistenco verovanju v referent tega designatorja. Reartikulaci-
ja smisla sovražnega govora je tedaj možna le kot subverzija institucije, te
pa ne zagotavlja antiinstitucionalizem kulturnega prevajanja.
Ker Butler verjame v subverzivnost razkoraka med ilokucijo in per-
lokucijo, ji ni treba analizirati institucionalnih pogojev za položaj, v ka-
terem grožnja tako uspešno nadzoruje svoje perlokucijske učinke in ude-
janja zagroženo – položaj, v katerem se naslovljenec grožnje ne more več
zateči k institucijam, ki v socialni in pravni državi sankcionirajo ali nev-
tralizirajo izjavljanje groženj. Odsotnost institucije v njeni obravnavi so-
vražnega govora pa tako rekoč na prazno ustreza dejanski odsotnosti in-
stitucij kot pogoja za posrečenost sovražnega govora: njena obravnava
nereflektirano, ideološko ustreza svojemu predmetu. Butler namreč ne
vidi materialnih učinkov odsotnosti, ne vidi, da k posrečenosti groženj
bistveno prispeva prav demontaža pravnih in socialnih aparatov, za kate-
ro se sama zavzema v imenu boja zoper grožnje. Ker ne vidi te negativno-
sti, odsotnosti institucionalnega sankcioniranja sovražnega govora in se
omeji na obravnavo navzočih institucij, pa ne le more, temveč tudi mora
trditi, da ta obravnava ne zadošča58 in verjeti, da možnost subverzije so-
vražnega govora zagotavlja že iterabilna narava govora, dovzetnost govo-
ra za subverzijo v ponavljanju. Institucije torej ne analizira – in zato in-
stitucionalno logiko verovanja prakticira.
Ko v imenu diseminacije in s tem potencialne reartikulacije sovra-
žnega govora dekonstruira nacionalno institucionalizacijo družbene
vezi (že nacionalni jezik kot tak naj bi izvajal cenzuro),59 prispeva k pro-
57 Prav tam, 144–145.
58 Prav tam, 13; prim. J. Butler idr., Contingency, Hegemony, Universality, n. d., 14.
59 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 133–134.
verzijo sovražnega govora57 utaji institucionalno pogojenost reartikula-
cije rigidnih designacij, kakršne so po analizi same J. Butler sovražne iz-
jave. Ker ni reartikulacije brez institucije, je napad Judith Butler na drža-
vo v imenu reartikulacije tudi napad na to reartikulacijo. Kakor namreč
postane znamek »le vert est ou« smiseln primer agramatičnosti šele z
institucionalizacijo, povzetjem v gramatiki, postane sovražni govor smi-
seln šele z institucionalizacijo, delokutivno izpeljavo. Učinke delokutiv-
ne derivacije verdiktiva v sovražno izjavo pa lahko subvertira le instanca,
zmožna vpliva na institucijo nacionalnega jezika. Designacijo rigidnega
designatorja lahko suspendira le transformacija institucij, ki dajejo ma-
terialno eksistenco verovanju v referent tega designatorja. Reartikulaci-
ja smisla sovražnega govora je tedaj možna le kot subverzija institucije, te
pa ne zagotavlja antiinstitucionalizem kulturnega prevajanja.
Ker Butler verjame v subverzivnost razkoraka med ilokucijo in per-
lokucijo, ji ni treba analizirati institucionalnih pogojev za položaj, v ka-
terem grožnja tako uspešno nadzoruje svoje perlokucijske učinke in ude-
janja zagroženo – položaj, v katerem se naslovljenec grožnje ne more več
zateči k institucijam, ki v socialni in pravni državi sankcionirajo ali nev-
tralizirajo izjavljanje groženj. Odsotnost institucije v njeni obravnavi so-
vražnega govora pa tako rekoč na prazno ustreza dejanski odsotnosti in-
stitucij kot pogoja za posrečenost sovražnega govora: njena obravnava
nereflektirano, ideološko ustreza svojemu predmetu. Butler namreč ne
vidi materialnih učinkov odsotnosti, ne vidi, da k posrečenosti groženj
bistveno prispeva prav demontaža pravnih in socialnih aparatov, za kate-
ro se sama zavzema v imenu boja zoper grožnje. Ker ne vidi te negativno-
sti, odsotnosti institucionalnega sankcioniranja sovražnega govora in se
omeji na obravnavo navzočih institucij, pa ne le more, temveč tudi mora
trditi, da ta obravnava ne zadošča58 in verjeti, da možnost subverzije so-
vražnega govora zagotavlja že iterabilna narava govora, dovzetnost govo-
ra za subverzijo v ponavljanju. Institucije torej ne analizira – in zato in-
stitucionalno logiko verovanja prakticira.
Ko v imenu diseminacije in s tem potencialne reartikulacije sovra-
žnega govora dekonstruira nacionalno institucionalizacijo družbene
vezi (že nacionalni jezik kot tak naj bi izvajal cenzuro),59 prispeva k pro-
57 Prav tam, 144–145.
58 Prav tam, 13; prim. J. Butler idr., Contingency, Hegemony, Universality, n. d., 14.
59 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 133–134.
