Page 300 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 300
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
svojitve v tej kategoriji postulirane nespremenljivosti pomena kot spre-
menljivosti pomena. V nasprotju z Derridajem se Butler vpraša po po-
gojih gramatičnosti izjave, toda v odgovor ponudi prav iterabilnost kot
zakon performativnosti,53 iterabilnost, s postuliranjem katere se Derri-
da ogne samemu vprašanju. Odgovor Judith Butler na vprašanje o pogo-
jih performativa je performativnost.54 Njena refleksija predmeta prak-
tično reproducira tega, tavtološko odgovarja na vprašanje o pogojih za
»tavtološko«55 dejanje simbolizacije.
Kulturno prevajanje kot utajitev rigidnosti sovražnega
govora
Šele po takšni prisvojitvi Derridajeve kategorije iterabilnosti lahko
Judith Butler sklene, da je naslovljenčeva reartikulacija govornega deja-
nja mogoča, samo če je med dejanjem in njegovimi perlokucijskimi učin-
ki razkorak, tj. samo če ti učinki niso zagotovljeni s samim dejanjem.56
Toda v položaju, ko naslovljenec nima več institucionalne zaslombe pred
sovražno izjavo, je treba reči narobe: ne ‘Naslovljenčeva reartikulacija je
mogoča, samo če …’, temveč ‘Samo naslovljenčeva reartikulacija je mo-
goča, če …’. K takšnemu položaju pa prispeva tudi sama, ko takoj po
zgornjem sklepu očita pravu, da razkorak odpravi, ko opredeli sovražni
govor kot vedenje in ne zgolj govor, kot udejanjenje in ne zgolj izjavlja-
nje grožnje, in ga zato cenzurira ter tako prepreči njegovo subvertiranje.
Butler ne vidi, da se mora naslovljenec zanašati na možnost subver-
zije sovražnega govora v razkoraku med ilokucijo in perlokucijo, šele po-
tem ko se je glavna sovražnost, odprava pravne in socialne države, že zgo-
dila. Kajti v suspendiranje perlokucijskih učinkov ilokucijskega dejanja
grožnje smo primorani, ko nimamo več institucionalnih sredstev za pre-
prečenje samega dejanja. A tedaj nimamo niti več institucionalnih sred-
stev za suspendiranje perlokucijskih učinkov dejanja grožnje. Se pravi,
takoj ko suspendiramo perlokucijske učinke grožnje, je že prepozno za
to suspendiranje. Butler prezre, da lahko grožnji preprečimo udejanje-
nje, le če jo vnaprej obravnavamo kot že udejanjeno in jo zato zaustavi-
mo. Njena politika mobilizacije iterabilnosti sovražnega govora za sub-
53 J. Butler idr., Contingency, Hegemony, Universality, n. d., 27–29.
54 Nič manj tavtološki ni na primer tale odgovor: »Za dejanje simbolizacije je potrebna določena jezi-
kovna funkcija postuliranja, ki retroaktivno podeli nujnost objektu (označencu) prek imena (ozna-
čevalca), ki ga uporabi.« (Prav tam, 27.)
55 Prav tam, 25–27.
56 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 39.
svojitve v tej kategoriji postulirane nespremenljivosti pomena kot spre-
menljivosti pomena. V nasprotju z Derridajem se Butler vpraša po po-
gojih gramatičnosti izjave, toda v odgovor ponudi prav iterabilnost kot
zakon performativnosti,53 iterabilnost, s postuliranjem katere se Derri-
da ogne samemu vprašanju. Odgovor Judith Butler na vprašanje o pogo-
jih performativa je performativnost.54 Njena refleksija predmeta prak-
tično reproducira tega, tavtološko odgovarja na vprašanje o pogojih za
»tavtološko«55 dejanje simbolizacije.
Kulturno prevajanje kot utajitev rigidnosti sovražnega
govora
Šele po takšni prisvojitvi Derridajeve kategorije iterabilnosti lahko
Judith Butler sklene, da je naslovljenčeva reartikulacija govornega deja-
nja mogoča, samo če je med dejanjem in njegovimi perlokucijskimi učin-
ki razkorak, tj. samo če ti učinki niso zagotovljeni s samim dejanjem.56
Toda v položaju, ko naslovljenec nima več institucionalne zaslombe pred
sovražno izjavo, je treba reči narobe: ne ‘Naslovljenčeva reartikulacija je
mogoča, samo če …’, temveč ‘Samo naslovljenčeva reartikulacija je mo-
goča, če …’. K takšnemu položaju pa prispeva tudi sama, ko takoj po
zgornjem sklepu očita pravu, da razkorak odpravi, ko opredeli sovražni
govor kot vedenje in ne zgolj govor, kot udejanjenje in ne zgolj izjavlja-
nje grožnje, in ga zato cenzurira ter tako prepreči njegovo subvertiranje.
Butler ne vidi, da se mora naslovljenec zanašati na možnost subver-
zije sovražnega govora v razkoraku med ilokucijo in perlokucijo, šele po-
tem ko se je glavna sovražnost, odprava pravne in socialne države, že zgo-
dila. Kajti v suspendiranje perlokucijskih učinkov ilokucijskega dejanja
grožnje smo primorani, ko nimamo več institucionalnih sredstev za pre-
prečenje samega dejanja. A tedaj nimamo niti več institucionalnih sred-
stev za suspendiranje perlokucijskih učinkov dejanja grožnje. Se pravi,
takoj ko suspendiramo perlokucijske učinke grožnje, je že prepozno za
to suspendiranje. Butler prezre, da lahko grožnji preprečimo udejanje-
nje, le če jo vnaprej obravnavamo kot že udejanjeno in jo zato zaustavi-
mo. Njena politika mobilizacije iterabilnosti sovražnega govora za sub-
53 J. Butler idr., Contingency, Hegemony, Universality, n. d., 27–29.
54 Nič manj tavtološki ni na primer tale odgovor: »Za dejanje simbolizacije je potrebna določena jezi-
kovna funkcija postuliranja, ki retroaktivno podeli nujnost objektu (označencu) prek imena (ozna-
čevalca), ki ga uporabi.« (Prav tam, 27.)
55 Prav tam, 25–27.
56 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 39.
