Page 294 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 294
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
Kot rečeno, Butler opazi, da pravni sistem dilemo rešuje z zateka-
njem h konservativnim ideologijam. V večini primerov sovražni govor
zaščiti s 1. amandmajem, saj so naslovljenci, ki jim sovražni govor z izja-
vljanjem jemlje v 14. amandmaju zagotovljeno zaščito, pripadnice in pri-
padniki spolnih, verskih, rasnih in drugih manjšin. Pa tudi v redkih pri-
merih, ko pravo vendarle sankcionira sovražni govor, namen cenzure ni
zaščita naslovljencev sovražnega govora, ampak zaščita izjavljalcev, ki bi
lahko postali naslovljenci ogorčenih protestov, če njihove izjave ne bi bile
pravno sankcionirane.29 Tako Butler, zdi se, pokaže, da dilemo med cen-
zuro in zaščito sovražnega govora reši cenzura tega govora kot tudi anti-
cipiranih protestov zoper odpoved cenzuri sovražnega govora. Rekli bi
lahko, da protislovje reši prekomerna cenzura: neposredna cenzura so-
vražnega govora in posredna cenzura anticipiranega protesta, tj. javne
cenzure sovražnega govora, ki ga sodišče ne bi cenzuriralo. Medtem ko
sodišče cenzurira sovražni govor, to cenzuro predstavi kot izsiljeno, kot
dejanje preprečitve spontane protestniške, nepravne cenzure tega govo-
ra: odgovornost za svojo cenzuro sodišče prenese na javnost, ki jo pred-
postavi in katere postavitev hkrati prepreči. Sodišče predstavi svojo cen-
zuro sovražnega govora kot sredstvo za preprečenje javnih protestov zo-
per pravno zaščito sovražnega govora, in obenem cenzurira to umišljeno
javnost, ji odvzame razlog za protest: v isti gesti sodišče prikliče in one-
mogoči javne proteste. Sodišče, kot je videti, ustavi ne le sovražni govor,
ampak tudi in zlasti proteste zoper njega.
Zdaj ko smo razvili argumentacijo J. Butler, ji lahko tudi že očita-
mo, da prezre dejstvo, da sodišče s to brkljarijo z lastnimi možnostmi, s
tem kompromisom med manifestno cenzuro sovražnega govora in neiz-
rečeno, a udejanjeno cenzuro nepravne cenzure sovražnega govora, samo
opravlja svojo vlogo ideološkega aparata države kot monopola nad repre-
sijo. Utajitev 1. amandmaja, ki jo terja anticipirana sodba v imenu jav-
nosti, je prav značilen institucionalni mehanizem. Butler, nasprotno, v
tej utajitvi vidi dokaz, da pravo odpove celo takrat, ko zaščiti naslovljen-
ca sovražnega govora, tj. ko ne odpove. Vztraja pri protislovnosti prava,
zato zavrne pravno pot preprečevanja sovražnega govora.30 Ker v cenzu-
ri vidi konservativno zainteresiranost prava, vidi alternativo cenzuri so-
vražnega govora v naslovljenčevi subverziji tega govora.31 Zadovolji se z
dekonstruiranjem institucije, zato mora rešitev iskati brez institucional-
ne podpore, in najde jo v kulturnem prevajanju, navsezadnje v zmožno-
29 Prav tam, 57–59.
30 Prav tam, 62.
31 Prav tam, 92–93, 96–97.
Kot rečeno, Butler opazi, da pravni sistem dilemo rešuje z zateka-
njem h konservativnim ideologijam. V večini primerov sovražni govor
zaščiti s 1. amandmajem, saj so naslovljenci, ki jim sovražni govor z izja-
vljanjem jemlje v 14. amandmaju zagotovljeno zaščito, pripadnice in pri-
padniki spolnih, verskih, rasnih in drugih manjšin. Pa tudi v redkih pri-
merih, ko pravo vendarle sankcionira sovražni govor, namen cenzure ni
zaščita naslovljencev sovražnega govora, ampak zaščita izjavljalcev, ki bi
lahko postali naslovljenci ogorčenih protestov, če njihove izjave ne bi bile
pravno sankcionirane.29 Tako Butler, zdi se, pokaže, da dilemo med cen-
zuro in zaščito sovražnega govora reši cenzura tega govora kot tudi anti-
cipiranih protestov zoper odpoved cenzuri sovražnega govora. Rekli bi
lahko, da protislovje reši prekomerna cenzura: neposredna cenzura so-
vražnega govora in posredna cenzura anticipiranega protesta, tj. javne
cenzure sovražnega govora, ki ga sodišče ne bi cenzuriralo. Medtem ko
sodišče cenzurira sovražni govor, to cenzuro predstavi kot izsiljeno, kot
dejanje preprečitve spontane protestniške, nepravne cenzure tega govo-
ra: odgovornost za svojo cenzuro sodišče prenese na javnost, ki jo pred-
postavi in katere postavitev hkrati prepreči. Sodišče predstavi svojo cen-
zuro sovražnega govora kot sredstvo za preprečenje javnih protestov zo-
per pravno zaščito sovražnega govora, in obenem cenzurira to umišljeno
javnost, ji odvzame razlog za protest: v isti gesti sodišče prikliče in one-
mogoči javne proteste. Sodišče, kot je videti, ustavi ne le sovražni govor,
ampak tudi in zlasti proteste zoper njega.
Zdaj ko smo razvili argumentacijo J. Butler, ji lahko tudi že očita-
mo, da prezre dejstvo, da sodišče s to brkljarijo z lastnimi možnostmi, s
tem kompromisom med manifestno cenzuro sovražnega govora in neiz-
rečeno, a udejanjeno cenzuro nepravne cenzure sovražnega govora, samo
opravlja svojo vlogo ideološkega aparata države kot monopola nad repre-
sijo. Utajitev 1. amandmaja, ki jo terja anticipirana sodba v imenu jav-
nosti, je prav značilen institucionalni mehanizem. Butler, nasprotno, v
tej utajitvi vidi dokaz, da pravo odpove celo takrat, ko zaščiti naslovljen-
ca sovražnega govora, tj. ko ne odpove. Vztraja pri protislovnosti prava,
zato zavrne pravno pot preprečevanja sovražnega govora.30 Ker v cenzu-
ri vidi konservativno zainteresiranost prava, vidi alternativo cenzuri so-
vražnega govora v naslovljenčevi subverziji tega govora.31 Zadovolji se z
dekonstruiranjem institucije, zato mora rešitev iskati brez institucional-
ne podpore, in najde jo v kulturnem prevajanju, navsezadnje v zmožno-
29 Prav tam, 57–59.
30 Prav tam, 62.
31 Prav tam, 92–93, 96–97.
