Page 299 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 299
prisvajanje teorije govornih dejanj v ideologiji ...
drugo) lahko ‘citirano’«.49 Značilen je tudi tale prehod od »tveganja po-
nesrečenja« k »ponesrečenju«: »Derrida pravi, da obstajata konvencio-
nalnost in tveganje ponesrečenja, lastni samemu govornemu dejanju /…/
– tj. ponesrečenje, ekvivalentno arbitrarnosti znaka.«50
To zamenjavo možnosti z dejanskostjo ponesrečenja govornega deja-
nja na mestu pogoja možnosti tega dejanja Judith Butler narekuje vera v
možnost subverzije sovražnega govora. Šele ta zamenjava možnosti z de-
janskostjo ji omogoči promocijo Derridajeve »jezikovne iterabilnosti«
v »družbeno iterabilnost«,51 v dovzetnost sovražnega govora za naslo-
vljenčevo subverzijo. Če namreč, kot pravi, pogoj možnosti sovražnega
govora ni možnost ponesrečenja, ampak ponesrečenje tega govora, te-
daj je sleherni realno obstoječi sovražni govor vselej že ponesrečen in s
tem52 dostopen za neinstitucionalno subverzijo. Ekspertna vednost o
tem, kako lahko naslovljenec sovražnega govora upravlja z družbenimi
učinki tega govora, je utemeljena na ideološkem branju Derridajevega fi-
lozofskega branja Austinove teorije.
Butler ima prav, ko pravi, da Derrida iz Austinove problematike raz-
vije splošne pogoje pomena in da tako pridobljene kategorije iterabilno-
sti ne predela za analizo družbenih učinkov govornih dejanj. Moti pa se,
ko meni, da lahko sama razvije družbeno problematiko, ne da bi se odre-
kla tej kategoriji iterabilnosti, ki po njenem zagotavlja možnost subverzi-
je družbenih učinkov izjave. Cena za to vztrajanje pri kategoriji iterabil-
nosti kljub vstopu v družbeno problematiko je predelava filozofske ka-
tegorije v ideološki pojem: Derrida je strukturalistično konceptualiza-
cijo praznega označevalca substancializiral v kategorijo iterabilnosti kot
splošnega pogoja nespremenljivosti pomena izjave kljub spremenljivosti
konteksta, Butler pa je to filozofsko kategorialno rabo teoretskega kon-
cepta predelala v ideološki pojem družbene iterabilnosti kot spremen-
ljivosti pomena izjave – v pojem, ki je ideološki v tem, da ne reflektira
ne Derridajeve filozofske prisvojitve teoretskega koncepta ne lastne pri-
49 Prav tam, 135.
50 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 150.
Povsem dobesedno moramo torej brati tale izraz vere v iterabilnost sovražnega govora: »/N/apadi
naših sovražnikov lahko paradoksno utrdijo našo držo (upajmo)« (J. Butler idr., Contingency, Hege-
mony, Universality, n. d., 158). Butler verjame, »upa«, in v tem registru tudi nadaljuje stavek. Kajti trdi,
da je ta utrditev mogoča zlasti takrat, ko se širša javnost ne želi identificirati z manifestirano agresi-
jo naših sovražnikov, trditve pa ne argumentira z analizo pogojev za to razliko med našimi sovražni-
ki in širšo javnostjo. Namesto argumentacije ponudi le vero v derridajevsko iterabilnost, v presežek
učinkov označevalca nad izjavljačevo intenco (prav tam, 157–158).
51 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 150, 152.
52 Prav tam, 19, 69.
drugo) lahko ‘citirano’«.49 Značilen je tudi tale prehod od »tveganja po-
nesrečenja« k »ponesrečenju«: »Derrida pravi, da obstajata konvencio-
nalnost in tveganje ponesrečenja, lastni samemu govornemu dejanju /…/
– tj. ponesrečenje, ekvivalentno arbitrarnosti znaka.«50
To zamenjavo možnosti z dejanskostjo ponesrečenja govornega deja-
nja na mestu pogoja možnosti tega dejanja Judith Butler narekuje vera v
možnost subverzije sovražnega govora. Šele ta zamenjava možnosti z de-
janskostjo ji omogoči promocijo Derridajeve »jezikovne iterabilnosti«
v »družbeno iterabilnost«,51 v dovzetnost sovražnega govora za naslo-
vljenčevo subverzijo. Če namreč, kot pravi, pogoj možnosti sovražnega
govora ni možnost ponesrečenja, ampak ponesrečenje tega govora, te-
daj je sleherni realno obstoječi sovražni govor vselej že ponesrečen in s
tem52 dostopen za neinstitucionalno subverzijo. Ekspertna vednost o
tem, kako lahko naslovljenec sovražnega govora upravlja z družbenimi
učinki tega govora, je utemeljena na ideološkem branju Derridajevega fi-
lozofskega branja Austinove teorije.
Butler ima prav, ko pravi, da Derrida iz Austinove problematike raz-
vije splošne pogoje pomena in da tako pridobljene kategorije iterabilno-
sti ne predela za analizo družbenih učinkov govornih dejanj. Moti pa se,
ko meni, da lahko sama razvije družbeno problematiko, ne da bi se odre-
kla tej kategoriji iterabilnosti, ki po njenem zagotavlja možnost subverzi-
je družbenih učinkov izjave. Cena za to vztrajanje pri kategoriji iterabil-
nosti kljub vstopu v družbeno problematiko je predelava filozofske ka-
tegorije v ideološki pojem: Derrida je strukturalistično konceptualiza-
cijo praznega označevalca substancializiral v kategorijo iterabilnosti kot
splošnega pogoja nespremenljivosti pomena izjave kljub spremenljivosti
konteksta, Butler pa je to filozofsko kategorialno rabo teoretskega kon-
cepta predelala v ideološki pojem družbene iterabilnosti kot spremen-
ljivosti pomena izjave – v pojem, ki je ideološki v tem, da ne reflektira
ne Derridajeve filozofske prisvojitve teoretskega koncepta ne lastne pri-
49 Prav tam, 135.
50 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 150.
Povsem dobesedno moramo torej brati tale izraz vere v iterabilnost sovražnega govora: »/N/apadi
naših sovražnikov lahko paradoksno utrdijo našo držo (upajmo)« (J. Butler idr., Contingency, Hege-
mony, Universality, n. d., 158). Butler verjame, »upa«, in v tem registru tudi nadaljuje stavek. Kajti trdi,
da je ta utrditev mogoča zlasti takrat, ko se širša javnost ne želi identificirati z manifestirano agresi-
jo naših sovražnikov, trditve pa ne argumentira z analizo pogojev za to razliko med našimi sovražni-
ki in širšo javnostjo. Namesto argumentacije ponudi le vero v derridajevsko iterabilnost, v presežek
učinkov označevalca nad izjavljačevo intenco (prav tam, 157–158).
51 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 150, 152.
52 Prav tam, 19, 69.
