Page 298 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 298
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
nami to očita, zato da bi ga lahko aktivistično dopolnila s pojmom druž-
bene iterabilnosti govornega dejanja.43 Butler želi s tem pojmom zaje-
ti iterabilnost sovražnih izjav, njihovo spremenljivosti v ponovljivosti,
ne da bi jim morala obenem priznati status delokutivno izpeljanih rigi-
dnih designatorjev, praznih označevalcev, ki so spremenljivi le ob pod-
pori prava, nacionalnega jezika in drugih institucij, ki moderno državo
napravijo za univerzalistično ničto institutcijo – in ki jih Butler dekon-
struira. Zato tudi mora nasloviti omenjeni očitek na Derridaja, saj ta z
vztrajanjem pri iterabilnosti vztraja pri tem, da lahko znak pomeni tudi
po spremembi konteksta, tj. da lahko učinkuje kot rigidni designator,
prazni označevalec. Derrida resda ne analizira institucionalnih pogojev
za rigidno designiranje znaka, a vsaj implicira, da za spremembo pome-
na sovražne izjave ne zadošča naslovljenčeva rekontekstualizacija izjave.
Zato mora Butler utajiti Derridaja: iterabilnost uporablja kot njego-
vo ime za spremenljivost pomena znamka in ne za vztrajanje konven-
cionalnega pomena znaka kljub spremenljivosti izvirnega konteksta in
intence izjavljalca znaka.44 Po Derridaju iterabilnost zagotavlja nespre-
menljivost pomena znaka kljub spremenljivosti izvirnega konteksta iz-
jave; po Judith Butler Derridajeva iterabilnost zagotavlja spremenljivost
samega pomena izjave, možnost njegove »resignifikacije«, »reinscena-
cije«, »revaluacije«,45 »perverzne reiteracije«.46
Še več, medtem ko je po Derridaju pogoj možnosti govornega de-
janja (pogoj za možnost preseganja idosinkratičnosti izvirne inten-
ce in konteksta) v potencialnosti ponesrečenja govornega dejanja, Bu-
tler to potencialnost ponekod zaostri v aktualnost. Ker pa to stori samo
na nekaterih mestih, dobimo občutek, da ‘dobro ve’ (če naj parafrazi-
ramo Mannonijevo formulacijo Freudovega obrazca utajitve), da je so-
vražni govor ponesrečen le potencialno, ‘pa vendar’ verjame, da je po-
nesrečen aktualno. Tako recimo v izjavi »Derrida trdi, da je ponesreče-
nje performativa pogoj njegove možnosti, ‘sama moč in zakon njegove-
ga vznika’«47 citira sintagmo iz spisa »Signatura dogodek kontekst«,48
s katero Derrida promovira pri Austinu kot zgolj marginalno obravna-
vano »možnost, da je vsako performativno izjavljanje (in a priori vsako
43 Prav tam, 150–152.
44 Prav tam, 3, 82 op. 32.
45 Prav tam, 13–14, 38.
46 J. Butler idr., Contingency, Hegemony, Universality, n. d., 40.
47 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 151.
48 J. Derrida, Signatura dogodek kontekst, n. d., 136.
nami to očita, zato da bi ga lahko aktivistično dopolnila s pojmom druž-
bene iterabilnosti govornega dejanja.43 Butler želi s tem pojmom zaje-
ti iterabilnost sovražnih izjav, njihovo spremenljivosti v ponovljivosti,
ne da bi jim morala obenem priznati status delokutivno izpeljanih rigi-
dnih designatorjev, praznih označevalcev, ki so spremenljivi le ob pod-
pori prava, nacionalnega jezika in drugih institucij, ki moderno državo
napravijo za univerzalistično ničto institutcijo – in ki jih Butler dekon-
struira. Zato tudi mora nasloviti omenjeni očitek na Derridaja, saj ta z
vztrajanjem pri iterabilnosti vztraja pri tem, da lahko znak pomeni tudi
po spremembi konteksta, tj. da lahko učinkuje kot rigidni designator,
prazni označevalec. Derrida resda ne analizira institucionalnih pogojev
za rigidno designiranje znaka, a vsaj implicira, da za spremembo pome-
na sovražne izjave ne zadošča naslovljenčeva rekontekstualizacija izjave.
Zato mora Butler utajiti Derridaja: iterabilnost uporablja kot njego-
vo ime za spremenljivost pomena znamka in ne za vztrajanje konven-
cionalnega pomena znaka kljub spremenljivosti izvirnega konteksta in
intence izjavljalca znaka.44 Po Derridaju iterabilnost zagotavlja nespre-
menljivost pomena znaka kljub spremenljivosti izvirnega konteksta iz-
jave; po Judith Butler Derridajeva iterabilnost zagotavlja spremenljivost
samega pomena izjave, možnost njegove »resignifikacije«, »reinscena-
cije«, »revaluacije«,45 »perverzne reiteracije«.46
Še več, medtem ko je po Derridaju pogoj možnosti govornega de-
janja (pogoj za možnost preseganja idosinkratičnosti izvirne inten-
ce in konteksta) v potencialnosti ponesrečenja govornega dejanja, Bu-
tler to potencialnost ponekod zaostri v aktualnost. Ker pa to stori samo
na nekaterih mestih, dobimo občutek, da ‘dobro ve’ (če naj parafrazi-
ramo Mannonijevo formulacijo Freudovega obrazca utajitve), da je so-
vražni govor ponesrečen le potencialno, ‘pa vendar’ verjame, da je po-
nesrečen aktualno. Tako recimo v izjavi »Derrida trdi, da je ponesreče-
nje performativa pogoj njegove možnosti, ‘sama moč in zakon njegove-
ga vznika’«47 citira sintagmo iz spisa »Signatura dogodek kontekst«,48
s katero Derrida promovira pri Austinu kot zgolj marginalno obravna-
vano »možnost, da je vsako performativno izjavljanje (in a priori vsako
43 Prav tam, 150–152.
44 Prav tam, 3, 82 op. 32.
45 Prav tam, 13–14, 38.
46 J. Butler idr., Contingency, Hegemony, Universality, n. d., 40.
47 J. Butler, Excitable Speech, n. d., 151.
48 J. Derrida, Signatura dogodek kontekst, n. d., 136.
