Page 280 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 280
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
je« imenoval »vednost«, »savoir«, ali »diskurzivne formacije«, »for-
mations discursives«. To vednost, pravi Foucault, »lahko najdemo v le-
poslovju, v refleksijah, v tekstih, v institucionalnih ureditvah, v politič-
nih odločitvah«.26 Na primer vednost o norosti lahko zberemo iz medi-
cinskih virov in drugih strokovnih tekstov, iz leposlovja, pravnega dis-
kurza, institucionalnih ureditev, političnih odločitev. Vednost o norosti
lahko torej sestavimo s sodnimi procesi, kazuistiko, pridigami, molitva-
mi, strokovnimi ocenami, znanstvenimi diskurzi … Virov ne povezuje
kakšen skupen predmet, na katerega bi se nanašali, ne druži jih koncept
ali tema, vendar bomo, pravi Foucault, vednost kot dispozitiv prepozna-
li z igro pravil, ki povezuje vse te vire.
Foucaultove vednosti potem delujejo na subjekt in ga obvladujejo,
saj subjekt konstituirajo prav v tistem, kar je predmet njihovega obvla-
dovanja: norost, bolezen, hudodelstvo, seksualnost. Odločilno za Fou-
caultov prijem je, da subjekti sami gojijo in prenašajo te vednosti. V po-
menskih križanjih raznih diskurzov gre v resnici za domačinske pogle-
de in samo-razumevanja, za družbene konstrukcije realnosti, skratka, za
reprezentacije. Te vednosti pa se kažejo družbeno objektivno kot množi-
ca prisil in subjektivno kot posameznikova svoboda.27 Četudi je ta »svo-
boda« le svoboda, da subjekt reproducira te diskurze, so si kulturni zgo-
dovinarji zmagoslavno pripisovali, da so končno vrnili subjekt v družbe-
ne vede. Zato pa se je na zatožni klopi znašel materializem. Obtožili so
ga abstraktnih modelov in desubjektivizacije, zato se je moral umakni-
ti teoriji reprezentacije, domačijskim predstavam in »pravim« družbe-
nim odnosom, ki naj bi se oblikovali po spolu, seksualnosti, etnični pri-
padnosti, religiji …
Teorija reprezentacije se je oprla tudi na teorijo znaka. Vendar poj-
movni aparat »reprezentacije« predpostavlja postopek, ki je s stališča
teorije znaka precej nenavaden. »Reprezentacijo« naj bi bilo mogoče
identificirati s primerjanjem in križanjem raznih diskurzov kakor pri
Foucaultu.28 To pa je mogoče doseči, če se »reprezentacija« loči od svo-
26 M. Foucault, L’archéologie du savoir, Pariz 1969, 239 (prim. slov. prev. U. Grilca: Arheologija vednosti,
Ljubljana 2001).
27 Te vednosti so strašljive, skoraj neobvladljive, oblike surovega nadzora, ki se oblikujejo skoz vpraša-
nje norosti, seksualnosti, zločina …, a ker so človekovo delo, naj bi bile tudi oblike njegove svobode,
osvoboditve in emancipacije. Skratka, najboljši možni pekel izmed vseh, ki ima vgrajen celo obljubo
odrešitve.
28 Stephen Greenblatt govori o umetnini kot rezultatu »pogajanj« med umetnikom in družbo, razi-
skovalec pa lahko rekonstruira te »reprezentacije« skoz primerjavo umetnine in drugih dokumen-
tov iz sodstva, religijskih praks, politike, potopisov itn. (S. Greenblatt, Shakespearen Negotiations, Ox-
ford 1990). Kaj naj bi gledalci videli v gledališki predstavi, »reprezentaciji«, Roger Chartier izpelje
s primerjavo Molièrovega Georgea Dandina s klasično gledališko-zgodovinsko obdelavo gledaliških
je« imenoval »vednost«, »savoir«, ali »diskurzivne formacije«, »for-
mations discursives«. To vednost, pravi Foucault, »lahko najdemo v le-
poslovju, v refleksijah, v tekstih, v institucionalnih ureditvah, v politič-
nih odločitvah«.26 Na primer vednost o norosti lahko zberemo iz medi-
cinskih virov in drugih strokovnih tekstov, iz leposlovja, pravnega dis-
kurza, institucionalnih ureditev, političnih odločitev. Vednost o norosti
lahko torej sestavimo s sodnimi procesi, kazuistiko, pridigami, molitva-
mi, strokovnimi ocenami, znanstvenimi diskurzi … Virov ne povezuje
kakšen skupen predmet, na katerega bi se nanašali, ne druži jih koncept
ali tema, vendar bomo, pravi Foucault, vednost kot dispozitiv prepozna-
li z igro pravil, ki povezuje vse te vire.
Foucaultove vednosti potem delujejo na subjekt in ga obvladujejo,
saj subjekt konstituirajo prav v tistem, kar je predmet njihovega obvla-
dovanja: norost, bolezen, hudodelstvo, seksualnost. Odločilno za Fou-
caultov prijem je, da subjekti sami gojijo in prenašajo te vednosti. V po-
menskih križanjih raznih diskurzov gre v resnici za domačinske pogle-
de in samo-razumevanja, za družbene konstrukcije realnosti, skratka, za
reprezentacije. Te vednosti pa se kažejo družbeno objektivno kot množi-
ca prisil in subjektivno kot posameznikova svoboda.27 Četudi je ta »svo-
boda« le svoboda, da subjekt reproducira te diskurze, so si kulturni zgo-
dovinarji zmagoslavno pripisovali, da so končno vrnili subjekt v družbe-
ne vede. Zato pa se je na zatožni klopi znašel materializem. Obtožili so
ga abstraktnih modelov in desubjektivizacije, zato se je moral umakni-
ti teoriji reprezentacije, domačijskim predstavam in »pravim« družbe-
nim odnosom, ki naj bi se oblikovali po spolu, seksualnosti, etnični pri-
padnosti, religiji …
Teorija reprezentacije se je oprla tudi na teorijo znaka. Vendar poj-
movni aparat »reprezentacije« predpostavlja postopek, ki je s stališča
teorije znaka precej nenavaden. »Reprezentacijo« naj bi bilo mogoče
identificirati s primerjanjem in križanjem raznih diskurzov kakor pri
Foucaultu.28 To pa je mogoče doseči, če se »reprezentacija« loči od svo-
26 M. Foucault, L’archéologie du savoir, Pariz 1969, 239 (prim. slov. prev. U. Grilca: Arheologija vednosti,
Ljubljana 2001).
27 Te vednosti so strašljive, skoraj neobvladljive, oblike surovega nadzora, ki se oblikujejo skoz vpraša-
nje norosti, seksualnosti, zločina …, a ker so človekovo delo, naj bi bile tudi oblike njegove svobode,
osvoboditve in emancipacije. Skratka, najboljši možni pekel izmed vseh, ki ima vgrajen celo obljubo
odrešitve.
28 Stephen Greenblatt govori o umetnini kot rezultatu »pogajanj« med umetnikom in družbo, razi-
skovalec pa lahko rekonstruira te »reprezentacije« skoz primerjavo umetnine in drugih dokumen-
tov iz sodstva, religijskih praks, politike, potopisov itn. (S. Greenblatt, Shakespearen Negotiations, Ox-
ford 1990). Kaj naj bi gledalci videli v gledališki predstavi, »reprezentaciji«, Roger Chartier izpelje
s primerjavo Molièrovega Georgea Dandina s klasično gledališko-zgodovinsko obdelavo gledaliških
