Page 282 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 282
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
zentacije ravno odpravlja za Vološinova konstitutivno polifonijo v zna-
ku, s tem ko ločuje pomen in znak.
Enotnost znaka in pozicija znaka v znakovnem sistemu sta prizma,
skoz katero se prelamljajo razni »interesi« in se kaže ideološki boj. Če
pa poskušamo konstituirati »reprezentacijo« tako, da križamo pomene
raznih označevalcev, raznih diskurzov, s tem te pomene trgamo iz eno-
tnosti znakov in iz specifičnih diskurzivnih znakovnih »sistemov«. Re-
prezentacija ni isto kakor znak, saj naj bi jo izpeljali iz enega samega »po-
mena« izmed vseh »pomenov«, ki se križajo v znaku. Do reprezentaci-
je pridemo tako, da pomen izoliramo, iztrgamo iz diskurzivnega okolja
in ločimo od fizičnega nosilca. Reprezentacije tako postajajo monološki
fiksirani pomeni, saj zgubijo napetost med raznimi interesi, ki so se prej
križali v znaku: reprezentacija je fiksna mrtva črka, ki naj bi zagotavlja-
la homogenost diskurzov in prek nje totalizabilnost družbene dejansko-
sti. S pojmom reprezentacije ni mogoče utemeljiti analize ideologije, kaj-
ti teorija ideologije predpostavlja, da diskurzi pomenijo prav zaradi svo-
je notranje polifoničnosti – prav zato, ker se v svoji heterogenosti nana-
šajo drug na drugega. Kulturalistični pojem reprezentacije pa, naspro-
tno, zamrzne to medsebojno nanašanje diskurzov v nekakšno vsiljeno
monofonijo.
Kje so potemtakem ostali »krvavi in brutalni spopadi« po Char-
tierju in kje razredni boji po Hallu, vsi ti družbeni konflikti, ki naj bi
jih reprezentacije posredovale? V izoliranih in fiksiranih »reprezenta-
cijah« jih očitno ni mogoče zaznati. Zato sta morala Chartier in Hall
vpeljati nov dejavnik, ki je lahko reprezentaciji vrnil napetost družbenih
konfliktov. Našla sta ga v bralcu, gledalcu ali poslušalcu, ki naj bi v repre-
zentacijo sam investiral ideološki boj.
V tem oziru zanimiva Chartierjeva študija je raziskovala vprašanje,
kako so Molièrovo komedijo George Dandin »razumeli« v raznih so-
cialnih okoljih. Uprizorjena je bila prvič na versajskem dvoru sredi ba-
ročnih dvorskih slovesnosti (tj. pastoralnih mediger s petjem, vodometi,
ognjemeti ipd.) in nato v gledališču Palais-Royal sredi meščanskega Pari-
za. Chartier se je zato vprašal, kako sta plemiško in meščansko občinstvo
sprejeli komedijo George Dandin, zgodbo o bogatem kmetu, ki se je po-
ročil s plemkinjo in je potem rogonosec bridko obžaloval svojo prevze-
tnost, da se je hotel povzeti v plemiški stan. Komični zaplet se igra s te-
daj aktualno temo mešanih poročnih zvez plemičev in meščanov, za ka-
tere naj bi kralj prav tedaj vpeljal strožja merila, kar naj bi bilo boleče za
tiste, ki so iskali bližnjice do plemiškega stanu, pa tudi za same plemiče,
zentacije ravno odpravlja za Vološinova konstitutivno polifonijo v zna-
ku, s tem ko ločuje pomen in znak.
Enotnost znaka in pozicija znaka v znakovnem sistemu sta prizma,
skoz katero se prelamljajo razni »interesi« in se kaže ideološki boj. Če
pa poskušamo konstituirati »reprezentacijo« tako, da križamo pomene
raznih označevalcev, raznih diskurzov, s tem te pomene trgamo iz eno-
tnosti znakov in iz specifičnih diskurzivnih znakovnih »sistemov«. Re-
prezentacija ni isto kakor znak, saj naj bi jo izpeljali iz enega samega »po-
mena« izmed vseh »pomenov«, ki se križajo v znaku. Do reprezentaci-
je pridemo tako, da pomen izoliramo, iztrgamo iz diskurzivnega okolja
in ločimo od fizičnega nosilca. Reprezentacije tako postajajo monološki
fiksirani pomeni, saj zgubijo napetost med raznimi interesi, ki so se prej
križali v znaku: reprezentacija je fiksna mrtva črka, ki naj bi zagotavlja-
la homogenost diskurzov in prek nje totalizabilnost družbene dejansko-
sti. S pojmom reprezentacije ni mogoče utemeljiti analize ideologije, kaj-
ti teorija ideologije predpostavlja, da diskurzi pomenijo prav zaradi svo-
je notranje polifoničnosti – prav zato, ker se v svoji heterogenosti nana-
šajo drug na drugega. Kulturalistični pojem reprezentacije pa, naspro-
tno, zamrzne to medsebojno nanašanje diskurzov v nekakšno vsiljeno
monofonijo.
Kje so potemtakem ostali »krvavi in brutalni spopadi« po Char-
tierju in kje razredni boji po Hallu, vsi ti družbeni konflikti, ki naj bi
jih reprezentacije posredovale? V izoliranih in fiksiranih »reprezenta-
cijah« jih očitno ni mogoče zaznati. Zato sta morala Chartier in Hall
vpeljati nov dejavnik, ki je lahko reprezentaciji vrnil napetost družbenih
konfliktov. Našla sta ga v bralcu, gledalcu ali poslušalcu, ki naj bi v repre-
zentacijo sam investiral ideološki boj.
V tem oziru zanimiva Chartierjeva študija je raziskovala vprašanje,
kako so Molièrovo komedijo George Dandin »razumeli« v raznih so-
cialnih okoljih. Uprizorjena je bila prvič na versajskem dvoru sredi ba-
ročnih dvorskih slovesnosti (tj. pastoralnih mediger s petjem, vodometi,
ognjemeti ipd.) in nato v gledališču Palais-Royal sredi meščanskega Pari-
za. Chartier se je zato vprašal, kako sta plemiško in meščansko občinstvo
sprejeli komedijo George Dandin, zgodbo o bogatem kmetu, ki se je po-
ročil s plemkinjo in je potem rogonosec bridko obžaloval svojo prevze-
tnost, da se je hotel povzeti v plemiški stan. Komični zaplet se igra s te-
daj aktualno temo mešanih poročnih zvez plemičev in meščanov, za ka-
tere naj bi kralj prav tedaj vpeljal strožja merila, kar naj bi bilo boleče za
tiste, ki so iskali bližnjice do plemiškega stanu, pa tudi za same plemiče,
