Page 284 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 284
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
postaviti, da delavci ob gledanju televizije izvršujejo neverjetno akrobat-
ske interpretacije – zato da bi v horizontu svoje teorije sploh lahko prišel
do ideološkega boja in razrednih konfliktov. Tudi Hall za svojo hipote-
zo ne more ponuditi empiričnih dokazov. Izkušnje s konkretnimi druž-
benimi dogajanji bi prej dokazovale nasprotno: populistične vlade, ki jih
na oblast pripeljejo delovni razredi, s svojo politiko najbolj prizadevajo
prav skupine, ki so te vlade izvolile. A kot opozarja Jože Vogrinc, Hall
ni sporočilom le tu pritaknil »eterične podlage, ki v praksi podlega me-
tamorfozam: pomena«,33 da bi jih lahko podredil političnemu volunta-
rizmu. Podoben voluntarizem ga je namreč zanesel, ko je koncerte Boba
Geldofa Live Aid razglasil za alternativno družbeno gibanje.34 Chartier
in Hall sta rešila reprezentacijo tako, da sta vpeljala spontano razsodno
moč ljudskega občinstva, ki se kot mačka vedno postavi na noge s po-
močjo zdravega razuma. To pa je začuda ustrezalo tako političnemu ak-
tivizmu kulturnih študijev kakor revizionističnim tendencam v sodob-
nem zgodovinopisju.
Francis Mulhern je v knjigi Culture/Metaculture pokazal na notra-
njo logiko, po kateri so kulturni študiji zabredli v kulturni determini-
zem. Kulturni študiji naj bi nastali v strahu pred Kulturkritik (z zago-
vorniki, med katerimi so Thomas Mann, José Ortega y Gasset, Julien
Benda, Karl Mannheim, Virginia Woolf …) evropskega elitizma, ki je v
emancipaciji množic in v množični kulturi videl kulturno degeneracijo
in razkroj tradicionalnih vrednot. Odpor do evropskega elitnega inte-
lektualizma naj bi pomembno zaznamoval študije kulture po drugi sve-
tovni vojni, ki so hoteli na glavo postaviti razumevanje množičnih kul-
tur, zgodovinskih ali sodobnih: kulture niso pojmovali kot Ginzburgo-
vo »produkcijo za ljudstvo«, temveč kot »ljudsko kulturo«, ki, četu-
di ni ljudska, ker bi spontano nastajala iz ljudstva, postaja ljudska skoz
interpretiranje, z oblikovanjem vsakdanjega življenja ljudskih množic, z
vznikanjem populističnih gibanj, skratka, kot da bi bila izvirna ljudska
kultura. Ljudska kultura naj tako ne bi bila več kolonizirana zemlja he-
gemone ali dominantne kulture, kar je klasična predpostavka sociologi-
je kulture, temveč naj bi se postavila na lastne noge in dobila lastno vo-
ljo. Iz tega je bilo mogoče izpeljati privlačno predpostavko o spontani
vitalni sili ljudske volje, ki je godila političnemu voluntarizmu kultur-
nih študijev in zlasti relativiziranju koncepta razrednega boja v kultur-
ni zgodovini.
33 J. Vogrinc, Televizijski gledalec, Ljubljana, 1995, 53.
34 F. Mulhern, Culture/Metaculture, n. d., 144.
postaviti, da delavci ob gledanju televizije izvršujejo neverjetno akrobat-
ske interpretacije – zato da bi v horizontu svoje teorije sploh lahko prišel
do ideološkega boja in razrednih konfliktov. Tudi Hall za svojo hipote-
zo ne more ponuditi empiričnih dokazov. Izkušnje s konkretnimi druž-
benimi dogajanji bi prej dokazovale nasprotno: populistične vlade, ki jih
na oblast pripeljejo delovni razredi, s svojo politiko najbolj prizadevajo
prav skupine, ki so te vlade izvolile. A kot opozarja Jože Vogrinc, Hall
ni sporočilom le tu pritaknil »eterične podlage, ki v praksi podlega me-
tamorfozam: pomena«,33 da bi jih lahko podredil političnemu volunta-
rizmu. Podoben voluntarizem ga je namreč zanesel, ko je koncerte Boba
Geldofa Live Aid razglasil za alternativno družbeno gibanje.34 Chartier
in Hall sta rešila reprezentacijo tako, da sta vpeljala spontano razsodno
moč ljudskega občinstva, ki se kot mačka vedno postavi na noge s po-
močjo zdravega razuma. To pa je začuda ustrezalo tako političnemu ak-
tivizmu kulturnih študijev kakor revizionističnim tendencam v sodob-
nem zgodovinopisju.
Francis Mulhern je v knjigi Culture/Metaculture pokazal na notra-
njo logiko, po kateri so kulturni študiji zabredli v kulturni determini-
zem. Kulturni študiji naj bi nastali v strahu pred Kulturkritik (z zago-
vorniki, med katerimi so Thomas Mann, José Ortega y Gasset, Julien
Benda, Karl Mannheim, Virginia Woolf …) evropskega elitizma, ki je v
emancipaciji množic in v množični kulturi videl kulturno degeneracijo
in razkroj tradicionalnih vrednot. Odpor do evropskega elitnega inte-
lektualizma naj bi pomembno zaznamoval študije kulture po drugi sve-
tovni vojni, ki so hoteli na glavo postaviti razumevanje množičnih kul-
tur, zgodovinskih ali sodobnih: kulture niso pojmovali kot Ginzburgo-
vo »produkcijo za ljudstvo«, temveč kot »ljudsko kulturo«, ki, četu-
di ni ljudska, ker bi spontano nastajala iz ljudstva, postaja ljudska skoz
interpretiranje, z oblikovanjem vsakdanjega življenja ljudskih množic, z
vznikanjem populističnih gibanj, skratka, kot da bi bila izvirna ljudska
kultura. Ljudska kultura naj tako ne bi bila več kolonizirana zemlja he-
gemone ali dominantne kulture, kar je klasična predpostavka sociologi-
je kulture, temveč naj bi se postavila na lastne noge in dobila lastno vo-
ljo. Iz tega je bilo mogoče izpeljati privlačno predpostavko o spontani
vitalni sili ljudske volje, ki je godila političnemu voluntarizmu kultur-
nih študijev in zlasti relativiziranju koncepta razrednega boja v kultur-
ni zgodovini.
33 J. Vogrinc, Televizijski gledalec, Ljubljana, 1995, 53.
34 F. Mulhern, Culture/Metaculture, n. d., 144.
