Page 276 - Jernej Habjan (ur.), Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije, Dissertationes 19
P. 276
Diskurz: od filozofije govorice do teorije ideologije
za zgodovinsko analizo. Se pravi, četudi proučujemo drobne predmete
raziskovanja, mikrozgodovino, s tem v raziskovanje nismo pripeljali, kot
bi želeli verjeti novi zgodovinarji, nove narave družbenosti in njeno člo-
veško subjektivno stran; ravno nasprotno: skoz drobne zgodbe iz zgodo-
vine se razredne krutosti lahko pokažejo še očitneje. Ginzburg je razre-
dno perspektivo namenoma vpeljal v svoj raziskovalni program z jasnim
(brechtovskim) vprašanjem o tem, kdo je zgradil sedem vrat mesta Tebe,
ne o tem, kdo je mestu vladal.
Ti zgodovinarji so sicer zagotavljali, da ne bodo več trpeli ne »hie-
rarhičnih delitev družbenih praks« ne determinizma, a so hkrati odpr-
li vrata drugi vrsti determinizma. V sobesedilu zgoraj navedenega mesta
Chartier pravi, da »ni družbene prakse ne strukture, ki je ne bi ustvarile
reprezentacije, bodisi kontradiktorne ali nasprotne, s katerimi posamezni-
ki in skupine ustvarjajo smisel svetu, v katerem živijo«. Skratka, če je vsak
družbeni pojav posredovan skoz reprezentacije in če obstaja na način re-
prezentacij, je za zgodovinarja ali proučevalca človeških družb edini lo-
gičen sklep, da mora proučevati »reprezentacije«. Medtem ko so ti zgo-
dovinarji svojim predhodnikom očitali »ekonomski determinizem«, so
zdaj sami zašli v drugo vrsto determinizma, v »kulturni determinizem«
ali »kulturalizem«.
Kulturni študiji imajo tu podobno stališče kakor francoska kultur-
na zgodovina. Stuart Hall parafrazira Marxa v svoji definiciji kulture
kot nečesa, kar je v »dialektiki med ‘družbeno bitjo’ in ‘družbeno zave-
stjo’«. Poseben pomen kulture Hall pripisuje »relativni avtonomiji kul-
ture«, kar razume kot krožnost, ki naj bi bila v tem, da »kulturo njeni
pogoji eksistence opredeljujejo v enaki meri, kakor ona sama vzpostavlja
te pogoje«; se pravi, kultura je produkcija pomenjanja, ki jo vzpostavlja-
jo njeni eksistenčni pogoji (tehnični razvoj, produkcijski odnosi …), kot
produkcija pomenov pa vpliva nazaj na te pogoje in jih ustvarja. Skratka,
»bolj kakor produkt ‘zavesti’ je kultura produkt nezavednih oblik in ka-
tegorij, skoz katere se zgodovinsko oblikujejo določene oblike zavesti«.17
Preprosteje rečeno: ker je kultura prizorišče, kjer glavni nasprotniki do-
bijo imena in se personificirajo, tj. kjer se ti nasprotniki predstavijo in
odigrajo med sabo družbene konflikte, lahko bistvena sprememba (za-
menjava vlog, sprememba nasprotij ipd.) vpliva na druga področja druž-
benega življenja. »Kultura ni ena izmed praks«, pravi Hall, »/p/reple-
tena je z vsemi družbenimi praksami in povzema vse njihove vzajemne
17 S. Hall, Cultural Studies and the Centre: Some Problematics and Problems, v: Culture, Media, Lan-
guage, ur. S. Hall idr., London 1992 /1980/, 30–31.
za zgodovinsko analizo. Se pravi, četudi proučujemo drobne predmete
raziskovanja, mikrozgodovino, s tem v raziskovanje nismo pripeljali, kot
bi želeli verjeti novi zgodovinarji, nove narave družbenosti in njeno člo-
veško subjektivno stran; ravno nasprotno: skoz drobne zgodbe iz zgodo-
vine se razredne krutosti lahko pokažejo še očitneje. Ginzburg je razre-
dno perspektivo namenoma vpeljal v svoj raziskovalni program z jasnim
(brechtovskim) vprašanjem o tem, kdo je zgradil sedem vrat mesta Tebe,
ne o tem, kdo je mestu vladal.
Ti zgodovinarji so sicer zagotavljali, da ne bodo več trpeli ne »hie-
rarhičnih delitev družbenih praks« ne determinizma, a so hkrati odpr-
li vrata drugi vrsti determinizma. V sobesedilu zgoraj navedenega mesta
Chartier pravi, da »ni družbene prakse ne strukture, ki je ne bi ustvarile
reprezentacije, bodisi kontradiktorne ali nasprotne, s katerimi posamezni-
ki in skupine ustvarjajo smisel svetu, v katerem živijo«. Skratka, če je vsak
družbeni pojav posredovan skoz reprezentacije in če obstaja na način re-
prezentacij, je za zgodovinarja ali proučevalca človeških družb edini lo-
gičen sklep, da mora proučevati »reprezentacije«. Medtem ko so ti zgo-
dovinarji svojim predhodnikom očitali »ekonomski determinizem«, so
zdaj sami zašli v drugo vrsto determinizma, v »kulturni determinizem«
ali »kulturalizem«.
Kulturni študiji imajo tu podobno stališče kakor francoska kultur-
na zgodovina. Stuart Hall parafrazira Marxa v svoji definiciji kulture
kot nečesa, kar je v »dialektiki med ‘družbeno bitjo’ in ‘družbeno zave-
stjo’«. Poseben pomen kulture Hall pripisuje »relativni avtonomiji kul-
ture«, kar razume kot krožnost, ki naj bi bila v tem, da »kulturo njeni
pogoji eksistence opredeljujejo v enaki meri, kakor ona sama vzpostavlja
te pogoje«; se pravi, kultura je produkcija pomenjanja, ki jo vzpostavlja-
jo njeni eksistenčni pogoji (tehnični razvoj, produkcijski odnosi …), kot
produkcija pomenov pa vpliva nazaj na te pogoje in jih ustvarja. Skratka,
»bolj kakor produkt ‘zavesti’ je kultura produkt nezavednih oblik in ka-
tegorij, skoz katere se zgodovinsko oblikujejo določene oblike zavesti«.17
Preprosteje rečeno: ker je kultura prizorišče, kjer glavni nasprotniki do-
bijo imena in se personificirajo, tj. kjer se ti nasprotniki predstavijo in
odigrajo med sabo družbene konflikte, lahko bistvena sprememba (za-
menjava vlog, sprememba nasprotij ipd.) vpliva na druga področja druž-
benega življenja. »Kultura ni ena izmed praks«, pravi Hall, »/p/reple-
tena je z vsemi družbenimi praksami in povzema vse njihove vzajemne
17 S. Hall, Cultural Studies and the Centre: Some Problematics and Problems, v: Culture, Media, Lan-
guage, ur. S. Hall idr., London 1992 /1980/, 30–31.
